Odpreti srce in odpustiti

... vsak človek se lahko nauči odpustiti tistim, ki so ga prizadeli, ne glede na to, kako hudo je bil prizadet. Vsak dan ugotavljam, da je to res. Pred kratkim sem neki novi prijateljici zaupala svojo zgodbo in nekaj dni kasneje me je poklicala in mi povedala, da jo je moja izkušnja spodbudila k obnovitvi stika s stricem, s katerim sta si bila nekoč blizu, vendar že več let nista govorila.
"Hudo sva se sprla in bila sem tako jezna, da sem prisegla, da ne bom nikoli več govorila z njim," mi je priznala. "Toda ko sem slišala, kako je tebi uspelo odpustiti ljudem, ki so umorili tvojo družino, sem morala vzeti v roke telefon in ga poklicati. Nisem zahtevala njegovega opravičila, ampak sem preprosto odprla svoje srce in mu odpustila. Kmalu sva se pogovarjala tako, kot sva bila nekoč navajena, z veliko ljubeznijo. Kar nisem mogla verjeti, da sva zapravila toliko let."

(iz knjige Preživela, da pričujem, linka o njej sta spodaj)

Kolikokrat nosimo v sebi bolečine, zamere, grenkobo.
Ne moremo, ne znamo, nočemo odpustiti.
Jaz zase vem, da bi rada, samo kakšne stvari tako neznansko bolijo, da se s tistim borim zelo dolgo. Pa vendar upam, da odpustim. Dokončno.
Nekateri ljudje pravijo, da nočejo odpustiti.
Škoda je, če človek hote ne dela za odpuščanje.
V resnici ne trpi samo tisti, ki mu ni odpuščeno, temveč tudi on sam - ta, ki ne odpusti.


Preživela holokavst - Immaculee Ilibagiza, 1. del
Preživela, da pričujem - odpustiti neodpustljivo, 2. del