Očenaš z napako

Z otroki se pogovarjamo o molitvi in posebej o očenašu.
O vsakem stavku, o vsaki prošnji posebej. Potem rišemo očenaš, po nekaj otrok skupaj.
Zlepili bomo liste skupaj v dooolg plakat.
Posamezne liste lepimo skupaj na začetku naslednje ure, ko še ni vseh otrok, jaz se pogovarjam še z eno mamico enega veroučenčka in ....

No, plakat je zlepljen! Imeniten doooolg plakat.
Molimo tako, da gledamo na plakat, nekateri otroci očenaša še ne znajo.
Ojeeeej ...
Nekaj se ne izide!
Nekateri otroci obstanejo, predvsem seveda dobri bralci, tisti, ki očenaš znajo na pamet ..., drugi, ki niso tako pozorni na napisane stavke na plakatu in znajo očenaš na pamet, molijo naprej.
Ampak ... nekaj manjka!
En list je pomotoma ostal na mizi!
Kaj pa zdaj?
Seveda, čisto enostavno bi bilo postriči koščke lepilnega traka, ki držijo naš plakat skupaj, in vključiti na pravo mesto manjkajoči list.
A jaz se odločim, da tega ne bom naredila! Le zakaj bi!?
Otrokom rečem, da je pač naš očenaš z napako.
Ampak ni za stran!








Grem po pogrešani list s prošnjo: Pridi k nam tvoje kraljestvo.
En učenec drži list na pravem mestu. Ob tadolgem plakatu.
Molimo še enkrat od začetka.
Zdaj gre gladko.



"Kaj mislite, ali je bil prvi očenaš v redu, tisti z napako?"
Otroci razmišljajo, eni mislijo tako, drugi drugače.
Jaz sem mnenja, da je vsak očenaš v redu - samo da je iz srca.
Natančno določen vrstni red je pa predvsem zato, da lahko molimo skupaj, vsi hkrati, da ne govorimo eden čez drugega ...
Res včasih ne "paše" vrstni red, a verjamem, da Bog "zmore" vse postaviti na pravo mesto!
Očenaš z napako uporabimo še na koncu ure, ko pridejo po otroke starši. Seveda se spet zatakne, kar otroke navduši ... Starši so malo presenečeni, uro zaključimo v smehu.
Želim si, da bi vsi razumeli, da ni bistvo v obrazcu, temveč v srcu.

P.S.: In zaradi sporočila, ki se mi zdi tako veliko, sem obesila na steno tak očenaš, kot je nastal tisto uro ... Vsi se lahko učimo ...