Obzirnost in svoboda

Svoboda je nujna za vsakega človeka. In če že so okrog njega meje, ki ga vežejo (stene zapora oz. členi določenih zakonov, drugi ljudje, ki ne spoštujejo svobode drugih ...), je zelo dobro, če uspe ohranjati svobodo vsaj v srcu. Poznam občutek, ko v sebi naredim prostorček, kamor nihče ne more. Da ohranim sebe. Tisto sebe, ki mora biti, da jaz sploh sem.
Večina ljudi opeva svobodo, svojo (seveda, svojo!). In marsikdo misli, da nihče ne sme omejevati njegove svobode in je skrajno zgrožen ob misli, da bi mu jo kdo ogrozil ali ogrožal.
Hkrati pa marsikdo ne misli kaj dosti na svobodo in čutenje drugih ...
Vendar - verjamem - da je svoboden lahko samo človek, ki spoštuje tudi svobodo drugih.
Morda lahko pri udejanjanju lastne svobode vidimo vsaj dvoje:
- živeti lastno svobodo ne glede na druge okrog sebe (in to je lahko pozitivno - ko človek upa in zna živeti resničnega sebe - ali pa negativno - ko nekaj počne predvsem protestniško do drugih, morda si tudi laže o svoji pravici, plemenitosti ipd.)
- vplivati na druge, jih (stalno) podučevati, usmerjati, korigirati ...
Lahko je res, da ima "moj bližnji" butaste ideje o življenju, o tem, kako mora biti, vendar ni moja pravica, da mu to dokazujem in izpodbijam njegove "ideje", če ni zares moteče to tudi za druge ali pa nevarno zanj.
Mislim, da prave svobode ni, če ni v njej tudi velike mere obzirnosti.
Moja svoboda pravzaprav ni to, da lahko počnem, kar hočem - ker tako čutim.
Kako bi bilo, če bi gledalec v Cankarjevem domu začel sredi predstave od navdušenja skakati? Pa saj vendar tako čuti!
Ali pa če bi šel sedet na rob odra, ko pa vendar tako čuti?
Če grem npr. na neko prireditev, je pravzaprav moja svoboda to, da se morem in smem nekako prilagoditi temu, da tja "pašem". Ker nisem tam sama. Ni potrebno, da moja svoboda buta ven na tak način, da so ljudje ogroženi od mene in moje svobode. Taki svobodi - brezobzirni, taki, ki druge ogroža in prizadeva, prizadene - taki jaz rečem kar: kaosvoboda - v resnici to ni svoboda. Svoboda, ko nekdo gre preko trupel, da doseže svoj cilj, ni vredna tega poimenovanja.

Prava svoboda prinaša neizmerno veselje in mir v srce.
Svoboda, ki ni taka, ni prava.
Razpuščena svoboda je šlampasta, morda taka človeka celo utesnjuje in veže (pa tega niti ne ve, ker si ne prizna) - pa čeprav hoče biti človek popolnoma svoboden. Marsikatera pot za dosego svobode ni prava, prinese več žalosti kot veselja, prinese težo in ujetost, včasih prinese dolgo obžalovanje in samospraševanje, zakaj sem to naredil, kaj "mi je bilo tega treba".
Včasih človek misli, da živi svojo svobodo, v resnici pa ni (čutiti) pristen, saj le igra svobodnega, veselega ... človeka.
Človek, ki ni obziren, je grob. Se meče ven. Se le dokazuje, ni pa pristen.

Možna je tudi pretirana obzirnost. Kakšni ljudje tako zelo gledajo na druge, da ne morejo živeti sebe.
Nujno je biti obziren tudi do sebe. Ne čisto pozabiti nase. Vsaj ne tako, da bi mene sploh ne bilo več, ker bi vedno dajala absolutno prednost drugim.

Še nekaj misli, ki jih je zapisal Kahlil Gibran:
- Svobodni boste zares - ne takrat, ko bodo vaši dnevi brezskrbni ter noči brez vsake želje in bolesti -, marveč takrat, ko bodo te stvari zvezale vaše življenje, a se boste pod njimi le uspeli vzravnati goli in brez spon. A kako se boste vzravnali nad svoje dneve in noči, če ne zdrobite verig, v katere ste ob zarji svojega umevanja vklenili uro poldneva.
- Resnično, kar imenujete svoboda, je najmočnejša od teh verig, čeprav se njeni členi bleščijo v soncu in vas delajo slepe. In kaj drugega je svoboda, če ne drobec vas samih, ki ga hočete zavreči, da bi postali svobodni?
- In če hočete pahniti s stola samodržca, dobro poglejte, če ste njegov prestol v vas samih tudi uničili.
- Svoboden si v sončnem dnevu, svoboden si pod zvezdami. Svoboden si, ko ni sonca niti lune niti zvezd. Enako lahko zamižiš pred vsem, kar te obkroža.
- Narodi so koprneli po svobodi duha, ki bi človeka naučila, kako naj se skupaj s svojim sosedom veseli svetlobe sonca in čudeža življenja. Ta svoboda namreč človeka približa Nevidnemu svetu, ki se ga ni treba bati.