Kako me je streslo, ko sem slišala namige, da se bo Troha zažgal. Nemogoče, sem takoj vedela. Kaj vse ljudje govorijo.

(Dodajam: res je tako rekel. Od včeraj vem. Govorila sva o tem. Nisem tukaj dodala datuma, mislim, da je bil torek, 5. 8. - Danes, 9. 8. dodajam zapis dodajam tale zapis.)

In potem sem prebrala tole: "Sem že prve dneve njegovega štrajkanja ravno tako komentirala na PW, kar so mi moje stranke povedale na Gregorčičevi. In sicer, da zjutraj komaj dočaka, da natakarica odpre lokal, da dobi rogljičke. Sicer, to je rekla-kazala, ampak zna biti kaj na tem, sicer ne vem kako bi preživel 55 dni."

Ljudje, ste bili pri njem, ste govorili z njim, ste govorili z njegovo ženo, ste kaj vprašali druga dva še skoraj mesec dni stavkajoča človeka; Gospo Mileno In gospoda Janeza?

Pa kaj vam je!

Sedite za računalniki in rešujete ves svet, objavljate lepe slikce, komentirate politiko, vse o vseh veste ...

Jaz sem bila večkrat pri teh ljudeh na Gregorčičevi, tudi danes sem bila z njimi. Pogovarjala sem se z njimi. Kdo od vas je obul čevlje družine Troha? Veliko let čutijo in doživljajo hude reči.

Kako lahko sodite Ladovo ženo.

Gospa Milena gladovno stavka zaradi strašne ignorance zdravstva do nje. Res, zloraba nje s strani zobozdravstva.

Oja, večina je lepo tiho - ko se jim nič takega ni zgodilo. Morda tudi zato, da jih ne bi slučajno kdo opazil in bi se še njim kaj zgodilo. Bolje biti tiho, neopažen ... Oja, in pisati in govoriti po spletu in v gostilnah ... Se iti medijsko svobodo ... ki kot da dopušča govoriti karkoli, četudi laži ... samo da se piše, samo da se govori ... samo da je zanimivo ... samo da imamo o čem govoriti. Pa da se morda ni potrebno ukvarjati sam s seboj ...

Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.

Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.

Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil član sindikalistov.

Ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.

Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več ki bi spregovoril.

Martin Niemoeller 1976

(Končno nek medij! Poleg Siola, mislim, še POP TV)

Jaz osebno ne morem reči, da čisto razumem Troho (bom zdajle predvsem pri njem, čeprav sta druga dva prav tako gladovno stavkajoča). Pa čeprav sem se osebno z njim večkrat srečala. Tudi ne morem reči, da ga absolutno podpiram.

Ampak toliko sem obula njegove čevlje, da ga ne sodim. Toliko, da čutim tisto jedro v njem, njegovo ranljivost ... to, kar ga žene, da vztraja.

Presunljivo je, ko človek ne vidi več nobene možnosti za spodobno življenje, vsaj v domovini ne.In koliko takih Troh, takih Milen, takih Janezov, takih hlapcev Jernejev je v naši domovini.

O, jaz bi si želela, da sprejme po malem hrano, da spet začne jesti ... ampak on vidi svojo pot samo tako ... Vse ali nič. Ne more več živeti od praznih besed oz. od nič.

Nekajkrat sem bila zelo prizadeta zaradi samomora bližnjih, toda počasi sem spoznala, kako ima vsak človek svojo pot. Še vedno večkrat pomislim, kaj bi bilo, če bi jaz v nekem trenutku poklicala nekega človeka ... Bi ga morda rešila za 5 minut ali bi mu zares rešila življenje?

Ampak nekateri samomori niso klic na pomoč. Gladovne stavke so klic na pomoč.

Jaz mislim, da je naša človeškost v tem, da nam ni vseeno za človeka, pa četudi dela kakšne stvari, ki jih nam - v naših športnih čevljih ali tevicah - ni mogoče razumeti.

.........................................

Utrinek ob gladovni stavki Ladislava Trohe

Glejte, človek! Glejte, Troha in njegova pravica ...

Basen o miški oz.ali kaj se mene ne tiče

Dodajam:

G. Troha, odslej bom skrbela za lastno rit