Obletnica poroke in TV

Včasih se kakšnim smešnim stvarem smejem, potem pa razmišljam ob tistem, počasi vidim bolj "noter", in včasih vidim potem zadevo drugače ... in niti ne več preveč smešno.

Eden od takih prizorov je tudi tale na karikaturi, ki sledi:

Seveda sem se najprej smejala, kako se ne bi!

Na nek način se dogaja marsikaj v naših družinah oz. predvsem v odnosih med nami.

In sploh v odnosu "mož-žena". Kajti naj sta še tako sorodni duši, je vendar med njima tudi marsikaj različnega, morda predvsem v načinu dojemanja.

Jaz sem se včasih pohecala, da si želim biti televizija! (Res pa "moj" ni tako "od televizije", da bi bila to res najboljša zamenjava!)

Ampak ... čisto mogoče je marsikakšna žena, ki bi si želela biti TV. Pa razmišlja nekako takole: "... Da bi me gledal, poslušal, kdaj malo preklopil ... In natančno vedel, kdaj so najboljše oddaje! Ali pa - tudi če ne bi bilo nič posebnega - vseeno posvetil vsaj malo pozornosti ..."



Poleg zgoraj napisanega je res tudi to, da je televizija ponekod resničen problem, v sedanjih časih pa tudi ali še bolj računalnik.

Nek otrok je rekel, da svojega očka vidi vsaj na TV (oče politik).
Prišli smo na obisk, kamor smo bili povabljeni - na večerjo - a gospodinja je bila pred TV in pozabila na vabilo.
Na nekem napovedanem obisku je stara gospa rekla: "Zdajle me pustite pri miru, zdajle je na vrsti ravno moja nadaljevanka."
Takih in podobnih zgodb je veliko.

Tako tale prizor s slikce kar prepriča, kaj?