Občutljivost

Večkrat slišim, da sem občutljiva.
Kaj pa to pomeni?
Kaj nismo vsi ali vsaj skoraj vsi občutljivi?
Vsak za kaj!
Nekateri so zelo občutljivi, če jim kdo krati njihovo svobodo. Če se jim tako samo malo zazdi, že skočijo pokonci.
Eni so zelo občutljivi predvsem zase, za svoj denar, za svoje imetje.
In so drugi, ki so občutljivi predvsem za druge. Ki se trudijo zanje, jim ni vseeno za druge. Ti se morda premalo posvetijo sebi, morda se preveč ukvarjajo z drugimi, jih preveč srbi zanje.
So ljudje, ki so občutljivi tako zase kot za druge. Ki se obnašajo do drugih tako, kot si želijo, da se drugi do njih.

In tukaj lahko pomislimo še na nekaj!
Ali sami sploh vemo, da smo občutljivi?
Ali vejo drugi?
Tudi tisti, ki se hitro razjezi in tedaj nekaj v afektu naredi, je občutljiv.
Če se nekdo stalno nekaj jezi in godrnja, je nekaj narobe, ali ne. Je mogoče pač občutljiv. Morda celo preobčutljiv, alergičen.
Alergija je vendar ... preobčutljivost!!
Poznam kar dosti duševnih alergij.
Eni dobijo pike, ko kdo omeni homoseksualce, politiko, papeža, Cerkev, Janšo, davek, kazni za napačno parkiranje ...
Ko se bojijo, da bodo izgubili kakšno pravico, čeprav morda niti ni bila pravična pravica (recimo ob kadilskem zakonu niso vsi kadilci lepo sprejeli omejitev).
Ali pa ko kdo omeni vojno in povojna reševanja raznih zadev, ki so jih izvajali na vernike in še na kaj absolutno preobčutljivi ljudje.

...

Kdaj dobim jaz pike?
Ko kdo poenostavljeno govori o stvareh, ki jih ne pozna.
Ali ko je grobo agresiven, četudi ima prav.
Je nekaj točk, ki se me zelo zelo dotaknejo ... ki me vedno zabojijo.

Različne so naše reakcije v "občutljivosti".
Nekdo pove, da ga nekaj muči.
Marsikdo pokaže z mimiko. Samo tega virtualci pač ne vidimo. Pa tudi v RL marsikdo ne opazi.
Zapovrh se ljudje včasih naučimo zelo obvladati.
Se smejati, ko bi najraje jokali. Kakšni se smejejo, pa ne vedo, da jim je hudo. Ker so tako navajeni smejati se (obrambni mehanizem).
Sploh to velja za moške, saj je ponekod še vedno zelo jasno gledanje, da moški ne joka. Ali si fant ali si baba! A maš jajca ali jih nimaš!?
Nekdo bo, ko ga bo nekaj prizadelo, stekel na hrib, če bo le imel priložnost.
Kakšen drug bo rohnel na ves glas, a niti slučajno ne bo rekel, da se je zgodilo nekaj, kar ga boli.
Kdo bo pel.
Kakšen vernik bo molil.
Kdo bo hitro prižgal cigareto.
Kakšen človek tedaj rad malo popije (ali pa ne malo) ali na računalniku igra igrice.
Kakšen bloger bo napisal post z raznimi besedami na p. in k. in podobnimi.

No, gotova sem, da smo občutljivi vsi.
Gotovo pa ne vsi na način, ki bi bil dober.
Kajti občutljivost je lahko nekaj kot empatija, občutljivost za drugega - ali pa je le tista, ki vidi samo samo sebe ...
Nekdo, ki ga nekaj zaboli, gre vase in razmisli, kaj je bilo. Kdo drug pa samo udari. In ne pomisli na to, koga je udaril, kam je bruhal, pljuval. Pomembno je le, da je izbruhal, kar ga je tiščalo v želodcu. Ampak, če si v tovrstni občutljivosti veliko dovolimo, se lahko zgodi, da potem stopimo v lastno svinjarijo. Če to vemo, si priznamo, je potem lahko dobro. Da le ne iščemo dežurnih krivcev. Recimo čistilke (ja, prav lahko bi bil tudi čistilec!), ki še ni počistila.
V srednješolskih letih sem si delala plakate, ki sem jih imela potem na steni v sobi. Nanje sem risala, pisala, prepisovala, lepila lepe slikce.
Spominjam se, da sem imela na enem plakatu zapisano tudi neko misel ali pregovor, ki je nekako takale:

No, kdo si morda rešuje stisko tako, da kadi in moli hkrati!