Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora - zgodba o Mojci

Danes je svetovni dan preprečevanja samomora ...

Kolikokrat je samomor le klic v stiski, klic, ki je žal večkrat prepozen?

Kolikokrat odnese človek s seboj v smrt svoj zanj prevelik problem, svoj vzrok ...

Kakšne ljudi rešijo in so hvaležni za življenje. Kakšne rešijo, pa tudi potem ne uspejo priti ven iz zanje prehudega, ne vidijo svetlobe, ne vidijo upanja, ne vidijo nič ...

Koliko meni bližnjih je že odšlo ... S seboj so odnesli svoje skrivnosti, svojo žalost, nemoč, morda jezo ...

Mi, ki ostajamo, se sprašujemo zanje, zakaj ... ni zmogel, zmogla ...?

...

In silovito udari spomin: Mojca!

(Ime sem si izmislila.)

Mojca, saj veš, povezali sva se proti koncu najstniške dobe, ti si bila že v službi, jaz sem najbrž imela redno počitniško prakso ali pa sem tudi že hodila v službo ... Bila si zaposlena v centru mesta in jaz sem pogosto šla v svojo bolnišnico mimo tvoje službe. In včasih si mi rekla: Pridi k meni! A jaz sem bila tako plaha, bala sem se biti vsiljiva in nisem šla pogosto ... preprosto nisem upala - kljub vabilu. Nekako nisem dojela, da morda misliš resno. Kar nisem mogla verjeti, da mene zares kdo vabi k sebi ...

In zdaj te ne morem vprašati, nič te ne morem več vprašati ...

V meni so spomini, posebno lep je na najino pot na eno manjšo goro. Nekaj malega si mi povedala o svoji družini. Živela si v težkih razmerah. Pravzaprav sva bili enkrat samkrat skupaj, pa sva se zelo povezali. Nekako "pasali" sva skupaj.

Ko sva se vračali dol, sva se zmenili, da bova šli skupaj na Špik. Ne spomnim se, katera se je spomnila ravno na to goro. Pri neki hiši, ki se je belila v mraku, si mi z veliko toplino rekla: "Tam ima pa fantova družina vikend! Tako se razumeva, tako ga imam rada!" Oči so se ti svetile v mraku, v glasu je bilo čutiti nežnost. Videla sem, koliko ti fant pomeni, morda še bolj ob stiskah v tvoji domači družini.

Vesela sem bila zate!

Potem sva se poslovili.

Nisva se veliko videli, enostavno imeli sva polno svojih dožnosti ... jaz sem bila veliko preplaha, da bi upala do tebe. A misel na skupno turo na Špik naju je povezovala.

In potem enkrat mi nekdo reče: "Mojca je naredila samomor! Šla je pod vlak!"

Jokala je moja duša. Prepozno. Nič več ne morem narediti. Morda bi lahko večkrat stopila do tebe ... prej ... čeprav sem imela poleg službe tudi šolo ... In delo doma. In tudi sama sem imela marsikakšno stisko. Ja, tudi šolo sem imela, zdaj se spomnim grafike, ki sem jo naredila takrat v šoli. Monotipija. Skušala sem preliti svojo žalost na papir. Sošolec je rekel: Sentimentalno. In se je smejal. Sošolec ni imel pojma!!! Ni imel pojma o bolečini ...

Ko sem v službi rekla: Moja prijateljica je naredila samomor, me je sodelavka vprašala: Zakaj? Na moj "ne vem" je rekla: Potem pa ni bila prijateljica!

Toda, Mojca, jaz sem te imela za prijateljico, imeli sva eno res lepo skupno popoldne, lepo nama je bilo, bili sva tako povezani.

Kasneje enkrat, čez leta, smo v bolnišnico sprejeli novo pacientko, tvojo mamo. Uboga gospa mi je pripovedovala o tebi ... da ne ve pravega razloga, vedela pa je, da je njeni hčerki neka prijateljica prevzela fanta.

Uboga Mojca. Vem, kaj ti je pomenil tisti fant.

Nisi videla več lepega v življenju?

Ali si zares hotela uiti temu življenju? Ali je bila smrt resnično tvoja izbira ... ali pa je bila tudi pomota, nesreča?

Poznala sem tisto tvojo prijateljico. Ki ti je prevzela fanta.

Ne morem razumeti tega, Mojca, da prijatelj prijatelju lahko naredi kaj takega ... Ne morem razumeti.

Ne morem razumeti fanta ...

Mojca, imela si veliko nad sabo, napornega očeta, bolno mamo, fanta, ki ga ni bilo več, prijateljico, ki ti ga je speljala ... in morda tudi mene, ki me ni bilo ... Ki morda nisem prišla, ti bi me pa potrebovala. Blizu si mi bila, toda o tebi nisem vedela skoraj nič ... le prijetno bližino sem doživela ... In tudi ti najbrž nisi o meni vedela skoraj nič.

Obe sva bili vajeni biti tiho v zvezi z bolečimi stvarmi ...

V meni pa vsa ta leta ostaja vprašanje, Mojca, si zares želela oditi ... ali si si le želela ljubezni ...

In jaz še zmeraj mislim na Špik, imam ga za najino goro ... nisem še bila tam gor ... a vsa leta mislim, da tebi na Špiku prižgem svečko.

-----------------------------

Dodajam nekaj telefonskih številk, kjer pomagajo ljudem ob navalu hude stiske:

01 520 99 00 - Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)

116 123 - Zaupna Telefona Samarijan in Sopotnik (skupna številka; 24 ur na dan; klici so brezplačni)

080 12 34 - TOM, telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro)