Ob dveh moraš biti na postaji!

Stala je pred izložbo in si zamišljeno nekaj ogledovala. Pravzaprav ni nič posebnega iskala, le precej časa je še imela do službe, avtobus je pač imel tak urnik, da je ona veliko čakala v mestu. Naenkrat je začutila, da nekdo stoji ob njej. Mlad moški.
No ja, vsak si lahko ogleduje izložbo, si je rekla.
Šla je naprej po ulici in mladi moški se je tudi odpravil. No, prav, si je rekla.
Potem je vstopila k fotografu, potrebovala je fotografije za osebno izkaznico. Fotograf se ji je posvetil, tudi njegova želja je bila, želja in ponos, da bo naredil kar najlepše fotografije mladega dekleta. Tako je kar nekaj časa trajalo, preden je spet stopila na ulico.
In kako se je začudila, ker je tisti moški stal blizu in gledal izložbo. Vedno bolj se ji je zdelo, da vendar hodi prav za njo.
Kako dolgo bo tako, se je vprašala. Zdaj je zavila v veleblagovnico. Ker je imela časa še dovolj, se je ustavila malo tu, malo tam ... in ko se je odpravljala ven, je pomislila, kaj pa če grem ven pri drugih vratih. Toda ... nekako se ji ni zdelo čisto pošteno ... Kajti če jo čaka tisti fant, se ji ni zdelo prav, da ga potegne za nos. In je šla ven pri istih vratih, kot je vstopila.
Fant je zvesto čakal.
Potem je šla v smer proti službi. In fant je šel za njo.
Je dobro, če ve, kam grem? je pomislila. Pa je vstopila še v cerkev. Zanimalo jo je, kaj bo naredil. Ustavil se je in čakal. In ko je prišla ven, se je spet odpravil za njo ... kot senca .... Kot tiha senca.

"Jaz sem Miha!" ji je rekel.
"Jaz pa Janja!" je odgovorila odkrito.
In potem sta si povedala, da gresta oba v službo. V nočno.
In izmenjala sta si telefonski številki.
In potem ponoči je zazvonil pri njej telefon - poklical jo je ... In tako sta si po malem delala družbo, kdaj pa kdaj sta imela toliko zatišja pri delu, da sta lahko kakšno rekla.
In kdaj pa kdaj sta se tudi srečala in šla skupaj na postajo.
Bilo je videti, da je Janja Mihu všeč, a Janja se kar ni zares zagrela zanj. Saj ne da bi ji bil neprijeten, to ne, toda zares navdušil je pa ni. Ali pa še ne.
Potem ji je nekoč povedal, da je ločenec.
"Ja?" Janja je bila kar šokirana. Ločenec?
"Ja. Žena je kriva."
Vprašujoče ga je pogledala.
"Pila je. Zato sva se razšla."
Janja je molčala. A skoznjo je švignila misel, da je brala v neki literaturi, da moški pije zaradi sebe, ženska pa zaradi moškega.
Kakšen človek je pravzaprav tale Miha? se je vprašala. Kdo je kriv, da ni šlo? Je res kriva žena? Zakaj pije? Še pije?
"Hčerko imava," je rekel.
Njej so zasijale oči: "Hčerko? Hčerko imata?"
"Ja, pet let je stara," je rekel. "Ampak z ženo sva ločena."
Njej se je mudilo v službo.
Hčerko ima. O, hčerko ima. Pri kom živi hčerka? Pri njem? Janja je čutila, da bi Miha rad začel z njo bolj "zares", toda ona je vedno ohranjala razdaljo. Ampak zdaj, ko je slišala, da ima hčerko, se je ona čisto stoplila. Samo na njegovo hčerko je mislila. Kakšna je? Lahko si je predstavljala, kako je velika. Je vesela deklica? Je žalostna, zaskrbljena? O kako bi sama že imela otroke!
In potem je zazvonil telefon. Miha je bil. Presenetil jo je, saj je nikoli ni klical tak čas.
"Ob dveh moraš biti na postaji!" ji je rekel. "Tam bom s hčerko!"
Moraš? Pa ravno ne bom, si je rekla.
"Ne vem, če bom," je rekla glasno.
"Moraš biti!"
Nikoli ji ni ničesar ukazal, zdaj pa tak način. Le zakaj?
Oja, veliko mu pomeni, da ona pride. Gotovo je začutil, kako je njo spremenilo in stoplilo, ko ji je povedal, da ima hčerko. In je najbrž zato zdaj prišel s hčerko ...
Ne, ne sme je vezati s hčerko. Ne sme.
Ampak hčerko je na nek način takoj vzljubila. Le kaj je bilo zares med njima z ženo? Zakaj ni šlo? Bi z njo šlo?
Ko je šla iz službe, se je prisilila, da ni šla na postajo. Šla je drugam.
Nikoli več se nista videla.
A na neznano deklico je Janja še velikokrat mislila. Pa tudi na njenega očka.