O vzgoji ... in o Snežni kraljici

Kakšno zvezo ima Snežna kraljica z vzgojo? (Ob Andersenovem dnevu se ustavljam še ob njegovih junakih ...)

V pravljici Snežna kraljica nastopata dva dobra prijatelja, deklica in deček, Gerda in Kay, imata se zelo zelo rada. Toda ko se košček razbitega začaranega hudobnega ogledala Snežne kraljice zarije v Kayevo oko in potem v srce, ni do Gerde več tak kot prej, ni več prijazen, ljubeč ... Ne gane ga njena ljubezen, ne opazi njene žalosti.

Tako je včasih tudi z nami.

Kot da je nekaj v naših očeh, neka ovira.

Ali pa v srcu.

Ne vidimo, ne čutimo prav.

Ne vidimo resnice.

Tako sem začela razmišljati ob ljudeh, ki so bili vedno pametni, razumni, tudi ob nekaterih ljudeh z visokim IQ (torej ne gre za "neumnost" v običajnem pomenu besede) ... Nisem mogla razumeti njihovega ravnanja, ravnanja čisto v nasprotju z vsako pametjo (po moji oceni seveda!), še bolj v nasprotju z ljubeznijo in odpuščanjem, s tem, da bi skušali delati dobro ...

Posebno dosti tega popolnoma nerazumljivega sem videla v ljudeh, ki se ločujejo. Ko pridejo na dan mnoge bolečine, mnoge še od daleč nazaj, mnoge nepozdravljene rane, morda prej le skrite pod tančico ...

Začela sem uporabljati besedo "čustvena nezrelost". Uporabljam jo za ljudi, ki se mi zdi, da ravnajo čisto skrajno drugače od pričakovanega. Recimo za očeta, ki ni hotel dati bivši ženi denarja za otroke, pač pa je kupil goro sladkarij in nekvalitetnih igrač in jih dal otrokom. Ker naj bi se bal, da bo žena porabila denar zase.

Pa oče, ki je otroke odpeljal iz vrtca, ne da bi žena to vedela, in jih doma (kamor se je preselil) zaklenil v stanovanje, ko je šel v službo, žena pa sploh ni vedela, kje otroci so.

Občudujem ljudi, ki sicer spoznajo, da ne morejo več živeti skupaj s sozakoncem, toda ne gojijo svraštva in maščevalnosti, mirno odidejo, bivšemu sozakoncu želijo mir in dobro.

Poznam pa več takih, ki niso mirni, ki niso srečni. Tudi potem ne. Pa čeprav so nekateri samo hoteli ločitev.

Pravzaprav nisem imela namena govoriti o ločitvah, temveč želim pisati o vzgoji otrok, o vzgoji, ki prihaja od ranjenega človeka.

Tak človek, se mi zdi, večkrat ne vidi jasno. Ne vidi svojih otrok, "vidi" (dela) vse skozi svojo ranjenost. Pa ne ve, da je ranjen. Oziroma tega ne prizna.

Tako ne da bi človek hotel slabo, samo ne zna drugače, ne vidi drugačne poti ... morda tak človek pretirano navezuje otroke nase, se bori s sozakoncem za otroka/e, pa ne zato, ker bi otroku ne bilo dobro pri drugem staršu, temveč da bi sam zmagal, da bi (o)zdravil svoj ranjeni ponos.

Tak človek otroka pravzaprav ne vidi.

Zakaj ne vidi prav? Mislim, da največkrat zato, ker njega preveč boli. Ker se ne zna ali ne upa soočiti sam s seboj.

Nekateri ljudje še zdaj mislijo, da je moško ne priznati lastne prizadetosti, žalosti.

Morda se boji, da bo strašno, če ga kdo vidi takega, kot v resnici je.

Stekelce Snežne kraljice v očeh srca je zelo huda ovira.

Hudo je, če ima človek kakšno tako stekelce zarito vase ... in še bolj hudo, ker mnogokrat človek tega niti ne ve ... Ali pa če ve in noče priznati.

Saj ni narobe, če ima človek razne bolečine, stiske, ni kriv, če jih ima ... narobe pa je, če ne skuša ran pozdraviti ...

Kdo od nas je lahko gotov zase, da pravilno vidi?

Verjetno je največji pokazatelj pravilnosti mir srca ... In to, da vidiš mirne in srečne otroke. Da so otroci res veseli in ne v strahu, da izgubijo starša, enega od njiju, če bodo prijazni tudi z drugim. (Vem za otroke, ki se bojijo za enega od staršev, če bodo z drugim preveč prijazni ...)

Ali čutijo mir v srcu tudi ljudje, za katere javno velja, da so naredili svetu ali svojim otrokom grozne stvari ... koliko oni spoznajo? Ali bi to spoznali, če bi se soočili sami s seboj?

Kdo lahko zase z gotovostjo reče, da nima niti drobca kakšnega hudobnega stekla? In da je njegov pogled res čist? Samo čist?