O spravi - ob obletnici konca 2. svet. vojne na naših tleh
Natančno pred enim mesecem sem napisala delček misli, ki naj bi nadaljevale razmišljanje ob odkritj
Pa želim to narediti zdaj, ob obletnici konca 2. svetovne vojne na naših tleh. Kmalu po koncu vojne, ko naj bi vendar zavladal mir, se je dogajalo še prava maščevalna vojna nad neoboroženimi in nad razoroženimi ljudmi.
Ki jih eni označujejo še vedno kot izdajalce. Tako so izdajalci tudi mnogi popolnoma nedolžni ljudje, tudi otroci s Petrička in tisti, tudi dojenčki, iz ormoškega "Petrička". Pa nekatere žrtve v Barbarinem rovu so imele kitke ... zagotovo niso bile izdajalci ... ali je otrok izdajalec ...?
In nadaljevanje te zgodbe je Verdreng in razna druga taborišča in zapori. In razlastitve "kapitalistov" še mnogo kasneje - Cavazza v svoji knjigi: "Leta 1963 se je pred hišo pripeljal policijski kombi, gruča policistov. Brez opozorila. Nasilno so jih izselili, ker si je nekdo od veljakov, bivših prvoborcev, zaželel njihovo hišo.
Izgnali so jih kar tako, čez noč. Kot pse. Nič niso smeli vzeti s sabo, vse, kar je bilo v hiši, fotografije, knjige, spomini, vse je ostalo tam. /.../
Mara je bila močna ženska, ni se vdala. Hodila je od Poncija do Pilata /.../ Pisala je Titu. Večkrat. Brez odgovora." Po številnih vezah ji je uspelo priti do Mačka, naslonil se je na mizo, jo poslušal ... in rekel: "Gospa, revolucija zahteva svoje žrtve."
Cavazza pravi še: "Bil sem levičar od glave do pete. Moj oče je bil zaveden komunist. Cela moja familija je bila komunistična. A skozi svojo ženo sem dojel, kaj je bila vojna, kakšne svinjarije so se dogajale pod pretvezo vsi enaki, vsi enakopravni."
Potrebno je bilo odstraniti vse, kar je motilo, da bi bila zmaga popolna.
Če hoče kdo darovat, pa sovraži, naj pusti svoj dar in se najprej spravi z bratom.
Velja za vse nas, ne le za kristjane.
Verjetno so vsa praznovanja s sovraštvom v srcu slaba ...
Zelo dobro razumem ljudi, ki se divje oklepajo svojih vseh vrst "privilegijev", svojih misli, ki so jim jih posadili v srca že kot dojenčkom. Lahko si predstavljam, kako je zvedeti, da je npr. tvoj sorodnik, vedno tako opevani heroj, v resnici morda ... zločinec ....
Zato se ljudje raje oklepajo tega, kar "od vedno" vedo. Ne upajo pogledati "noter".
Ne vem, če si lahko predstavljajo, kako so živeli ljudje, ki so desetletja živeli z bolečino v srcu - zaradi krute izgube svojih dragih - in označeni kot izdajalci. Čeprav mnogi to niso bili. Tudi sorodniki izdajalcev ne.
Lipa sprave na ljubljanskih Žalah
Koliko nevrednega torej počnemo - ker nismo resnično spravljeni med seboj.
Večno ponavljanje, da so pač le pobili izdajalce, ni sprava.
Dejstvo je, da so bolečine na obeh straneh.
Dejstvo je, da je prav, da so žrtve pokopane (groza to, kar je še danes v Barbarinem rovu ...), to spada k pieteti - in pokojne so spoštljivo pokopavali že v pradavnini. Smo mi manj kot naši pradedje? Smo v človeškosti zdrseli navzdol?
Koliko ljudi po 2. svetovni vojni je bilo izbrisanih ... ni jih bilo, preprosto so izginili ...Koliko ljudi je potihem žalovalo, na glas pa niso smeli ...
Ko pove Memedalija Alić svojo zgodbo, se nas silovito dotakne ... in prav je tako ... in on natančno ve več ... vidi vzporednice zgodb:
"Zame so žrtve pobojev v Hudi jami ljudje, ki so bili pogubljeni zaradi idealov nekoga drugega. Če pa so bili med njimi res vojni zločinci, zakaj so jih potem pobili brez kakršnegakoli sodnega procesa? Zakaj so bili skriti več kot šestdeset let? Zakaj je bil ta zločin tako skrivnostno zabetoniran in zaprt s stometrskim zamaškom? Kaj se je dogajalo v Titovem sistemu in kaj se je dogajalo z njegovimi izvrševalci teh krutih dejanj? Ali nam v vrtcih in šolah niso govorili o partizanskem junaštvu, zaradi katerega so dobivali pokojnine, ki so jih z žuljavimi rokami prislužili reveži?! Ko slišim nepremišljene sodbe, kot na primer "pa kaj potem, saj so bili ti ljudje tako ali drugače zločinci", se ne morem upreti misli na svojega gluhonemega brata, ki ga še vedno nismo našli. Ga bodo, če ga bodo sploh kdaj našli, oklicali za zločinca?
Partizanskega "junaka" iz leta 1945, ki je v rudniku Huda jama svoje roke umazal s krvjo, lahko primerjam s "krutim junakom" iz leta 1995, ki je sodeloval v srebrniškem genocidu in danes za svoje zločine prav tako prejema pokojnino. /.../
Če je zgodovina učiteljica življenja, zakaj se nismo od nje ničesar naučili? Ali je pisana pošteno in pravilno? Ali pa smo mi le zelo slabi učenci? ... resnica in pravica, ki bosta veljali za vse enako? O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti. /.../ Vse zločince in krivce moramo privesti pred človeško in božje sodišče ..., ne da bi jim pred imena postavljali svojilne pridevnike naš, vaš, moj in tvoj ... Izgubljenih življenj ne moremo vrniti, krivce pa lahko ožigosamo in s tem povrnemo upanje v boljšo prihodnost.
Zločin in zločinci so osebe z imeni in priimki. Moramo jim soditi. Če tega ne storimo, so posledice enake, kot da bi namesto pijanega voznika obsodili povoženega otroka ..."
Za spravo je potrebno sodelovanje ... Če nekdo drugega ponižuje, to ni sprava, niti korak k njej.
...
Pa sem pri spomeniku v Grahovem. Bila sem tam ob blagoslovu spomenika. Ne samo zaradi slovesnosti same, temveč tudi zato, da sama vidim spomenik, ki je tako buril (jih še?) duhove na Slovenskem.
Zdajle ta prispevek zaključujem, o spomeniku in tistim pred desetletji, da danes spomenik je, bom pisala pa v drugem prispevku, ker je vsebine preveč.
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/89155/verdreng-nekdaj-vas-ko%C4%8Devskih-nemcev-potem-pa-
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/101679/ormo%C5%A1ki-petri%C4%8Dek
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/96187/otroci-s-petri%C4%8Dka-ukradeno-otro%C5%A1tvo-2
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/89449/boris-cavazza-bole%C4%8Dina-kot-orodje
Galerija (3)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
