O spovedi
Ko sem "naletela" na sv. Leopolda Mandića , sem pomislila, da bi
Nekateri ljudje imajo veliko pomislekov glede spovedi. Že do tega, da komu povejo svoje grehe. No, nekateri pa grehov itak sploh ne priznajo, pravijo, da jih ni.
Sv. Leopold Mandić (*12. maja 1866 v Hercegnovem pri Boki Kotorski, umrl 1942 v Padovi) je bil kapucin in izreden spovednik. Imel je sicer govorno napako in bil je zelo majhen, tako da ni bil ravno kakšen govornik, z veseljem je pa postal predvsem spovednik, kar je zelo zavzeto počel 33 let v glavnem po 10 do 12 ur na dan.
To službo je opravljal z velikim žarom zaradi svoje kulture in ponižnosti. K njemu ni prihajalo samo preprosto ljudstvo, ampak zlasti intelektualci in aristokratske osebe: profesorji in študenti, škofijski kler in redovne osebe.
Vsak spovedanec je bil v spovednici deležen božjega usmiljenja in njegove duhovniške dobrote. Spovedancu je pogosto šel naproti, pri odhodu se mu je često zahvalil. Včasih se je opravičil.”Pravijo, da sem preveč dober. Oh, božje usmiljenje je večje od vsakega pričakovanja. Zgled nam daje Kristus. Jaz še nisem prišel tako daleč, da bi dal življenje za duše.”
Vsi spovedanci poveličujejo njegov “edinstven sprejem”, “neverjetno potrpežljivost”, “fini čut, ki se nikoli ne vznemirja”.
Včasih je stopil iz spovednice v cerkev in se je približal kakšni ženi, ki je bila v blagoslovljenem stanju, da jo je opogumil, blagoslovil in ji zagotovil svoje molitve za srečen porod. Včasih se je približal otrokom, se jim sladko nasmehnil, jih ljubkoval in jih blagoslovil.
Večkrat je šel v mesto obiskat kakega bolnika bodisi na privaten dom ali pa v bolnišnico: pa tudi bolnike v samostanu je rad obiskoval. On, zdravnik duš, je visoko cenil zdravnike. Nje je spodbujal k ljubeči skrbi za bolnike. Rad je govoril zdravnikom in bolnikom: “Bog je zdravnik in zdravilo.”
Od tu.)
Jaz spoved zelo cenim!
Pomeni mi res očiščenje moje duše. Pomeni mi pregledati samo sebe, svojo dušo, poiskati vse, kar me bremeni, kar lahko pomeni brskati po sebi in iskati vzroke in posledice mojih nezadovoljstev v duši in še kaj ...
Bi lahko to naredila sama, sama z Bogom?
Oja, saj tudi to počnem, večina mojih spovedi je pač samo z Bogom, to so te vsakodnevne, ko se sprašujem sama o sebi, ko si izprašam vest, sploh pa ob raznih zapletih, kjerkoli že sem tedaj.
V čem potem vidim pomen spovedi, kot jo pozna katoliška Cerkev?
Prav v tem, da mi spovednik pomaga videti tudi drugače ... božje, včasih mi osvetli pogled, katerega prej (še) nisem bila zmožna.
In ko se v duši zjasni, potem more vanjo priti odpuščanje. (Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani. Jn 20, 23) Zaupam v božje usmiljenje.
Grem h kateremukoli spovedniku?
Ne. Izbiram (izberem) si, saj gre zame, za moje življenje, za mojo dušo.
Po moje nisem bila v spovednici že vsaj 30 let, ne maram tistih malih utic (otroci pri verouku so mislili, da je WC! Pa saj na nek način je WC, saj tja naj bi vsak "vrgel", odložil tisto, kar je za stran! Oz. da je telefonska govorilnica. In jaz rečem, da pravzaprav je, saj tam lahko telefoniraš Bogu!), spovednice mene omejujejo in utesnjujo. Torej vedno prosim duhovnika za spoved izven spovednice. Če ni prave priložnosti, potem počakam ... Tudi malo dlje.
In spoved ni drdranje. Zanjo je potrebno imeti čas.
Z velikim veseljem povem, da imam nekaj zelo zelo lepih izkušenj spovedi. (Pa tudi nekaj nič lepih.) Izkušenj, ko sem doživela spoved prav kot čudež - nežen dotik znotraj srca.
Kako morem govoriti o svojih stiskah, o svojih grehih, o tem, kar mi je spodletelo?
Morem (vendar včasih ne lahko). Enostavno spada k temu, da želim narediti vse, da bi bila čista. Da bi lahko živela iz miru v sebi. Da bi jasneje videla vse okoli sebe. Da bi bil moj pogled čist.
Večkrat se posvetim tudi tistemu, kar me vznemirja, skrbi, tistemu, kar me bega. Tistemu, kjer se (še) ne znajdem. Pa pravzaprav ni greh ... je iskanje. Je negotovost.
Čeprav je moj sogovornik "samo" človek, ga ponavadi doživljam kot nekoga (poslanega), ob katerem morem videti sebe z božjimi očmi (seveda pa ni vsaka izkušnja enako lepa ... navsezadnje tudi jaz nisem vedno enaka). Zato lahko izključim njegovo samočloveškost, ne moti me, da je morda prav tako grešen človek kot jaz. Zame je tedaj v vlogi Tistega, ki meni more pokazati pot ... In na meni je, da svobodno sprejmem, kar (za)čutim kot pravo.
Galerija (2)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
