O spoštovanju življenja
V srednji šoli sem imela čudovito profesorico, ob misli nanjo vedno začutim veliko in globoko spoštovanje. Poučevala nas je nego bolnika, teorijo. Mislim, da je bilo v 4
V srednji šoli sem imela čudovito profesorico, ob misli nanjo vedno začutim veliko in globoko spoštovanje.
Poučevala nas je nego bolnika, teorijo. Mislim, da je bilo v 4. letniku, ko smo vse leto obravnavali kodekse etike, Hipokratovo prisego, razne zakone, pravilnike ... vse, kar se tiče odnosov do zdravja, življenja ...
Spominjam se, kako smo se ustavili ob členu, zapisanem v Kodeksu etike zdravstvenih delavcev Jugoslavije: Spoštoval bom življenje od spočetja do naravne smrti.
Čutila sem ganotje ob teh besedah. In še vedno čutim prav tako, kot sem čutila tedaj.
Čeprav sem se srečala z mnogočim, z mnogimi stiskami in dilemami, kaj in kako.
Spočetje meni pomeni čudež. Ne v pomenu, ko gre za nekaj, kar se je zgodilo mimo naravnih zakonov (to recimo so čudeži, ko nekdo nenadno ozdravi brez zdravniške utemeljitve). Zgodi se čudež, nekaj izjemno velikega, nekaj veličastnega! (Res je, da je na svetu mnogo stvari, ki jih jaz občudujem, se jim čudim vedno znova!)
Ženski je dano, da v njej zaživi novo bitje!
Zdi se mi, da bi morali to področje prepuščati naravi in da ni najbolj prav, ko zdravniki "spočenjajo" otroke z jajčeci in semenčicami nekih ljudi, ki si želijo otroka ali ki ga privoščijo drugim. Zdi se mi, da je najbolj prav, da se zgodi spočetje v naravnih pogojih, v mami - tedaj, ko sta oba starša tesno skupaj!
S spočetji "in vitro" zdravniki jemljejo v svoje roke življenje ... se grejo Stvarnika.
Mislim, da zelo razumem starše, ki si tako zelo želijo otroke, da so pripravljeni narediti vse (vse, kar se jim zdi sprejemljivo in dobro - kakšni pa celo več), tudi sama sem se nekoč zelo bala, da mi ne bodo dani otroci.
Vendar se mi kljub vsemu zdi, da so določene stvari poseganje v Božje domene.
Ljudje lahko delamo za to, da bi se zgodilo spočetje. Si tega srčno želimo in komaj čakamo. Vendar je - po moje - naša pravica do tukaj, da smo pripravljeni, da se damo, da se nastavimo Vesolju in upamo. Odpravimo vzroke, ki so. Če vemo zanje.
Življenje je sveto. Tako čutim. Nihče nima pravice delati proti življenju. Mamino telo je samo mamino telo. Otrokovo telo je drugo telo - ni mamino. Mama ni lastnica svojega otroka. Samo dana mu je - kot mama.
Nekoč sem kot rizična nosečnica ležala na oddelku in čakala na rojstvo svojega otroka. Ob meni je ležala ženska, ki je ogromno jamrala in stokala. Mislila sem si, naj ji bo, verjetno bo šla kmalu v porodno. A ona je stokala in stokala.
Potem je rekla, koliko je že pretrpela za tega otroka.
"Koliko?"
"Zdravila sem se, leta in leta ... o ne, nobenega otroka več ne bom imela ... dala se bom sterilizirati ..."
Leta in leta se zdraviš za enega otroka in potem se daš sterilizirati!? Ni to morda izsiljevanje narave? Kdo pa temu reče kar: pametno gospodarjenje.
Človek hoče biti gospodar nad vsem, nad samim življenjem. Drevo življenja. Tisto iz raja.
Jaz čutim, da smo ženske nosilke življenja, tiste, katerih naloga je otroka sprejeti, nositi, mu omogočiti rast, ga roditi, ga prehranjevati s samo seboj tudi po rojstvu vsaj nekaj mesecev.
Zelo spoštujem mamo, ki so ji zdravniki rekli, da nosi težko prizadetega otroka. Zanjo je bil odgovor samo eden: "Rodila ga bom." Rodila je otročka, zelo prizadetega, umrl je ob rojstvu. A ona je vedela, da je naredila za otroka toliko, kot je mogla ...
Mene boli odnos ljudi: otroka hočem, kadar jaz tako čutim. Saj otrok vendar ni lastnina staršev. Otrok ni nekaj, kar se dobi v avtomatu za pijače, kjer vtipkaš: kava, grenka, sladka, zelo sladka ...
Če nam je otrok dan, je vendar nam zaupan, posojen ... za čas, dokler ne zmore v svet sam ...
Tukaj sem se ustavljala ob spočetju, rojstvu.
Potem spoštovanje majhnega otroka, malčka, šolarja? Najmanj to, da mu dopuščamo, da je to, kar je v svojem bistvu. Sledenje tega. Spoštovanje njegovih čustev, občutij.
In potem spoštovanje življenja odraslih ljudeh, zelo bolnih, invalidnih? Starih?
V kodesu etike, ki je meni pustil neizbrisen pečat, je pisalo: Spoštoval bom življenje ... do naravne smrti!
Vse bolj se mi zdi, da ni prav za vsako ceno podaljševati življenje ... če tisto potem ni več kvalitetno. A mislim, da ne smemo narediti nič, da bi življenje samo krajšali.
Dodajati življenje dnevom in ne dni življenju, pravi Metka Klevišar, nekoč je bila zdravnica na onkološkem inštitutu, kasneje predsednica društva Hospic (društva, ki pomaga težko bolnim, umirajočim, žalujočim).
Brala sem, kako je včasih kruto (to se dogaja v državah, ki so uzakonile milostno smrt, evtanazijo), ko nekdo reče, da ga naj evtanazirajo, če se zgodi to in to - in ko se to in to zgodi, je nekaterim žal prejšnjih besed, ker bi radi še živeli ... toda ... zavarovalnice pritiskajo.
Spoštuj življenje, spoštuj ljudi - tudi tiste, ki so naredili samomor. Kajti nikoli ne vemo, kaj vse se dogaja v človekovi duši. Vem pa, da je tedaj strašno za svojce. Še dodatno hudo zaradi vprašajev, ki vrtajo.
Spoštuj življenje živali. Tudi, seveda! Sama se sprašujem o pravilnosti sterilizacije psov, mačkov, morskih prašičkov, hrčkov ... Ali sterilizirane živali lahko živijo polno življenje? Jasno pa je, da če so mladički, prevzamemo zanje odgovornost. Pobiti potem živali je kruto, pustiti jih kje je prav tako kruto ...
Evtanazija, uspavanje stare, bolne živali? Sama se s takimi dilemami še nisem soočila, mislim, da so to zelo težke odločitve. Kolikor poznam te zgodbe, živali, vsaj recimo psi, veliko vejo, veliko čutijo ...
Spoštuj življenje pomeni tudi spoštovanje rastlin. Torej ne uničevanje rastlin, česarkoli živega kar tako. Včasih se bojim za kakšno rastlinco, drevesce, pa potem vesela ugotovim, da je preživela/o. Kako sva z možem "oživljala" našo oljko - in je preživela zimo. Glede na mrzle zadnje zime je pa na novo kar ne bi več upala posaditi v svoj vrt.
Vpeti smo s svojim življenjem med mnogo življenj. Spoštovati svojega življenja ne moremo, če ne spoštujemo tudi drugih življenj.
.
Poučevala nas je nego bolnika, teorijo. Mislim, da je bilo v 4. letniku, ko smo vse leto obravnavali kodekse etike, Hipokratovo prisego, razne zakone, pravilnike ... vse, kar se tiče odnosov do zdravja, življenja ...
Spominjam se, kako smo se ustavili ob členu, zapisanem v Kodeksu etike zdravstvenih delavcev Jugoslavije: Spoštoval bom življenje od spočetja do naravne smrti.
Čutila sem ganotje ob teh besedah. In še vedno čutim prav tako, kot sem čutila tedaj.
Čeprav sem se srečala z mnogočim, z mnogimi stiskami in dilemami, kaj in kako.
Spočetje meni pomeni čudež. Ne v pomenu, ko gre za nekaj, kar se je zgodilo mimo naravnih zakonov (to recimo so čudeži, ko nekdo nenadno ozdravi brez zdravniške utemeljitve). Zgodi se čudež, nekaj izjemno velikega, nekaj veličastnega! (Res je, da je na svetu mnogo stvari, ki jih jaz občudujem, se jim čudim vedno znova!)
Ženski je dano, da v njej zaživi novo bitje!
Zdi se mi, da bi morali to področje prepuščati naravi in da ni najbolj prav, ko zdravniki "spočenjajo" otroke z jajčeci in semenčicami nekih ljudi, ki si želijo otroka ali ki ga privoščijo drugim. Zdi se mi, da je najbolj prav, da se zgodi spočetje v naravnih pogojih, v mami - tedaj, ko sta oba starša tesno skupaj!
S spočetji "in vitro" zdravniki jemljejo v svoje roke življenje ... se grejo Stvarnika.
Mislim, da zelo razumem starše, ki si tako zelo želijo otroke, da so pripravljeni narediti vse (vse, kar se jim zdi sprejemljivo in dobro - kakšni pa celo več), tudi sama sem se nekoč zelo bala, da mi ne bodo dani otroci.
Vendar se mi kljub vsemu zdi, da so določene stvari poseganje v Božje domene.
Ljudje lahko delamo za to, da bi se zgodilo spočetje. Si tega srčno želimo in komaj čakamo. Vendar je - po moje - naša pravica do tukaj, da smo pripravljeni, da se damo, da se nastavimo Vesolju in upamo. Odpravimo vzroke, ki so. Če vemo zanje.
Življenje je sveto. Tako čutim. Nihče nima pravice delati proti življenju. Mamino telo je samo mamino telo. Otrokovo telo je drugo telo - ni mamino. Mama ni lastnica svojega otroka. Samo dana mu je - kot mama.
Nekoč sem kot rizična nosečnica ležala na oddelku in čakala na rojstvo svojega otroka. Ob meni je ležala ženska, ki je ogromno jamrala in stokala. Mislila sem si, naj ji bo, verjetno bo šla kmalu v porodno. A ona je stokala in stokala.
Potem je rekla, koliko je že pretrpela za tega otroka.
"Koliko?"
"Zdravila sem se, leta in leta ... o ne, nobenega otroka več ne bom imela ... dala se bom sterilizirati ..."
Leta in leta se zdraviš za enega otroka in potem se daš sterilizirati!? Ni to morda izsiljevanje narave? Kdo pa temu reče kar: pametno gospodarjenje.
Človek hoče biti gospodar nad vsem, nad samim življenjem. Drevo življenja. Tisto iz raja.
Jaz čutim, da smo ženske nosilke življenja, tiste, katerih naloga je otroka sprejeti, nositi, mu omogočiti rast, ga roditi, ga prehranjevati s samo seboj tudi po rojstvu vsaj nekaj mesecev.
Zelo spoštujem mamo, ki so ji zdravniki rekli, da nosi težko prizadetega otroka. Zanjo je bil odgovor samo eden: "Rodila ga bom." Rodila je otročka, zelo prizadetega, umrl je ob rojstvu. A ona je vedela, da je naredila za otroka toliko, kot je mogla ...
Mene boli odnos ljudi: otroka hočem, kadar jaz tako čutim. Saj otrok vendar ni lastnina staršev. Otrok ni nekaj, kar se dobi v avtomatu za pijače, kjer vtipkaš: kava, grenka, sladka, zelo sladka ...
Če nam je otrok dan, je vendar nam zaupan, posojen ... za čas, dokler ne zmore v svet sam ...
Tukaj sem se ustavljala ob spočetju, rojstvu.
Potem spoštovanje majhnega otroka, malčka, šolarja? Najmanj to, da mu dopuščamo, da je to, kar je v svojem bistvu. Sledenje tega. Spoštovanje njegovih čustev, občutij.
In potem spoštovanje življenja odraslih ljudeh, zelo bolnih, invalidnih? Starih?
V kodesu etike, ki je meni pustil neizbrisen pečat, je pisalo: Spoštoval bom življenje ... do naravne smrti!
Vse bolj se mi zdi, da ni prav za vsako ceno podaljševati življenje ... če tisto potem ni več kvalitetno. A mislim, da ne smemo narediti nič, da bi življenje samo krajšali.
Dodajati življenje dnevom in ne dni življenju, pravi Metka Klevišar, nekoč je bila zdravnica na onkološkem inštitutu, kasneje predsednica društva Hospic (društva, ki pomaga težko bolnim, umirajočim, žalujočim).
Brala sem, kako je včasih kruto (to se dogaja v državah, ki so uzakonile milostno smrt, evtanazijo), ko nekdo reče, da ga naj evtanazirajo, če se zgodi to in to - in ko se to in to zgodi, je nekaterim žal prejšnjih besed, ker bi radi še živeli ... toda ... zavarovalnice pritiskajo.
Spoštuj življenje, spoštuj ljudi - tudi tiste, ki so naredili samomor. Kajti nikoli ne vemo, kaj vse se dogaja v človekovi duši. Vem pa, da je tedaj strašno za svojce. Še dodatno hudo zaradi vprašajev, ki vrtajo.
Spoštuj življenje živali. Tudi, seveda! Sama se sprašujem o pravilnosti sterilizacije psov, mačkov, morskih prašičkov, hrčkov ... Ali sterilizirane živali lahko živijo polno življenje? Jasno pa je, da če so mladički, prevzamemo zanje odgovornost. Pobiti potem živali je kruto, pustiti jih kje je prav tako kruto ...
Evtanazija, uspavanje stare, bolne živali? Sama se s takimi dilemami še nisem soočila, mislim, da so to zelo težke odločitve. Kolikor poznam te zgodbe, živali, vsaj recimo psi, veliko vejo, veliko čutijo ...
Spoštuj življenje pomeni tudi spoštovanje rastlin. Torej ne uničevanje rastlin, česarkoli živega kar tako. Včasih se bojim za kakšno rastlinco, drevesce, pa potem vesela ugotovim, da je preživela/o. Kako sva z možem "oživljala" našo oljko - in je preživela zimo. Glede na mrzle zadnje zime je pa na novo kar ne bi več upala posaditi v svoj vrt.
Vpeti smo s svojim življenjem med mnogo življenj. Spoštovati svojega življenja ne moremo, če ne spoštujemo tudi drugih življenj.
.
Galerija (4)
Kepa soliZavezaDar življenja
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
