O Pafiju, ki ga niso razumeli ...

Pafi je simpatičen kužek ...

Ko zboli njegova gospodarica Rozinka, pride mali razvajeni kužek na kmetijo in s tem vstopi v mnogo odnosov, saj so na kmetiji ljudje in veliko živali ...

Ena od zgodbic - Kako je Pafi povedal svojo težavo in zakaj mu ni nihče pomagal - pripoveduje, kako je plemenita krava Mici en dan povrgla tele in in je bila vsa kmetija razburjena, saj je Mici naredila iz tega celo reč - kot da je ona edina krava, ki to zna! Za Pafija je bilo pa posebno hudo, ker so ta dan pozabili nanj in na njegov želodček. Mali lačnež je skušal povedati, kako je lačen, pa ga nihče ni razumel.

Na dvorišče je prišla Nataša s kruhom v roki in jedla. Pafi je začel mahati z repom, da pove, kako je lačen. Nataša je počehljala Pafija za ušesi in - pojedla svoj kruh.

Pafi ni mogel razumeti, da ga ni razumela.

Potem je repkal za gospodinjo, ki je šla v hlev h kravi Mici. Gospodinja je rekla Pafiju: "Ali ni lep teliček?" Pafija teliček ni zanimal, saj je bil preveč lačen, pa je skušal to povedati gospodinji: "Koliko je pa danes ura?" A gospodinja ni razumela, kaj se skriva v kužkovem vprašanju.

Potem je Pafi zaslišal pujsa Štefana, kako cmoka, ko je. Kot začaran se je zastrmel v korito in najraje bi se mu pridružil: "Ti, Štefan, kaj pa ješ?" Štefan je medtem že polizal korito in vprašal: "Zakaj te pa to zanima?"

Pafi je razočaran in vedno bolj lačen odšel.

Naletel je na muco Margareto, ki si je umivala svilene tačice. V njeni skledici je bilo mleko. Pafiju so se pocedile sline: "Kdaj bomo pa danes jedli?" Margareta je zapihala in ga napodila.

Bilo je že proti večeru, Pafi je bil pa še vedno lačen. Zaslišal je dve miški, ki sta grizli pšenična zrna. Mogoče bi pa kar zrna jedel? A kako naj to miškama pove?

"Kako mi kruli v trebuhu!" je rekel, miški sta prisluhnili in se tako smejali, da je Pafi užaljen in lačen odšel stran.

Tudi miški nista razumeli njegovega sporočila.

Napočil je večer in vsi na kmetiji so šli spat. Bedel je le še Pafi, ki se ga je lotila taka žalost, da je dvignil svoj smrček in zatulil iz dna svojega sestradanega srca. Gospodinja ga je slišala v svojo mehko posteljo, takoj se je spomnila, da mu ni dala jesti, tekla je v kuhinjo po pripravljeni piskrček in mu nesla.

"Pafi," mu je rekla očitajoče. "Zakaj pa nisi povedal, da si lačen?"

Pafi je bil hud: "Petkrat sem vam povedal!" Potem pa je potopil smrček v hrano. Mmmmmmm.

To je ena od zgodbic. Meni se zdi zelo zanimiva. Pafi je namesto preproste povedi: "Lačen sem!" povedal petkrat na nek drug način: 1. mahal z repkom, 2. koliko je danes ura, 3. Štefan, kaj pa ješ, 4. kdaj bomo pa danes jedli, 5. kako mi kruli v trebuhu.

Pa nihče ni razumel pravega sporočila! Kolikokrat pripovedujemo po ovinkih, kaj bi radi, ali v prenesenem pomenu ... Se mi zdi, da smo pogosto ženske obtoževane, da ne povemo naravnost. Jaz pa vem, da znajo biti tudi moški podobni Pafiju.

Se znamo slišati prej - ali morda slišimo šele, ko naš bližnji že laja ali tuli "iz dna sestradanega srca" (na kakršen koli način že)?

Zgodbica se mi zdi krasna za pogovore, tudi za pogovore z otroki. Dobro je, če se naučimo sporočiti tako, da bomo razumljeni.

Take sporočilne so tudi druge zgodbe v tej knjigi.

(Polonca Kovač, Težave in sporočila psička Pafija, Mladinska knjiga 2002, ilistriral Marjan Manček)