O mrtvih vse dobro
O mrtvih vse dobro. De mortuis nihil ni si bene. Kolikokrat sem že to slišala ... Toda ... zakaj nič, razen dobrega, zakaj samo dobro, če pa ni bilo samo dobro? Zakaj
O mrtvih vse dobro. De mortuis nihil ni si bene.
Kolikokrat sem že to slišala ...
Toda ... zakaj nič, razen dobrega, zakaj samo dobro, če pa ni bilo samo dobro?
Zakaj bi govorili samo lepe stvari?
Ali bi moral človek, ki je imel s pokojnim zelo težke odnose, govoriti o pokojnem samo vse najboljše?
Le zakaj?
Morda si lahko razlagam pomen tega reka predvsem tako, da se pokojni ne more več braniti, zato ne govorimo slabega o njem.
A kljub vsemu - če je človek delal slabe stvari, ne moremo govoriti samo veliko dobrega.
Ali pa naj predvsem molčimo?

Poslušam govore na pogrebih. Včasih sem pokojnika precej dobro poznala, a me zelo preseneti to, kar povejo o njem. No, ko govorijo o raznih dejavnostih, ki jih je pokojni imel, mi je zanimivo vedeti več o njem.
Me je pa že zelo zmotilo, ko so toliko govorili o tem, kako zelo dober je nekdo bil, govorniku so se cedile preprijazne besede iz ust. Ali pa se je le meni se je tako zdelo.
Bilo mi je čudno ob tem, saj sem vedela, da je bil recimo pokojni z nekom leta in leta v sporu in da je bil tisti drugi zaradi tega zelo prizadet.
Pokojni je bil pred smrtjo dolgo bolan, dolgo je bil že čisto "slab". A da umreti še ne želi, so rekli. Pomislila sem, da morda ni še vsega uredil, kar bi moral. Da morda zato ne more umreti.
Večkrat že sem imela občutek, da ljudje počakajo na nekaj določenega, čas, osebo, dogodek, potem pa umrejo ...
Morda je tudi ta človek moral sam v sebi dozoreti za odhod. Morda je v sebi urejal tudi spor s tistim drugim človekom.
Kako umrejo ljudje, ki sovražijo?
Ki so naredili hude krivice?
Se zavejo tega?
Lahko uredijo sami v sebi?
Ena gospa mi je povedala, da je izgubila zemljo, nekdo si jo je prilastil. Zadeva je bila na sodišču, ona je izgubila. Potem pa, ko je njen odvetnik umiral, so njo poklicali k njemu, prosil jo je odpuščanja, ker je delal proti njej, ker je pač bil podkupljen od njenega nasprotnika.
Lepo, da jo je prosil odpuščanja. Toda ... ko bi napisal pisno izjavo, kaj in kako je bilo? Hm. No, ona mu je odpustila, toda nekdo ima njeno zemljo.
In ko bo on umrl, bo nek govornik govoril, kako je bil dober ........

...
Kaj neki bodo govorili meni, če bo na mojem pogrebu kakšen govornik? Če bom pogreb sploh imela.
Ne maram nobenega praznega nakladanja.
Predlog:
Pokojna je bila žena in mama, imela je rada, a naredila je tudi dosti napak.
Upa na odpuščanje in mir.
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje


