Na univerzi v Breslavu je leta 1911 vpisala germanistiko, zgodovino in psihologijo. Študij je nadaljevala v Göttingenu in Freiburgu, kjer je z najvišjo oceno dosegla doktorat iz filozofije ter postala asistentka pri fenomenologu Edmundu Husserlu (1859-1938). Prijateljstvo z družino mladega docenta Adolfa Reinacha, ki jo je uvedel v krog Husserlovih učencev, je imelo za Edith poseben pomen. Ko je leta 1917 Reinach pri petintridesetih letih padel na fronti - kmalu za tem, ko sta skupaj z ženo prejela zakrament krsta, je njegova vdova povabila Edith, naj uredi filozofske rokopise pokojnega moža. Obotavljala se je zaradi slutnje, da bo njena vloga predvsem tolažba prizadete družine. Posledično je doživela toliko večje presenečenje, ko je zagledala prijateljičin obraz - sicer od bolečine upadel, pa vendar preobražen od skritega in neizrekljivega veselja. Iz njega je sijala vera v Kristusa - križanega in vstalega. »To je bilo moje prvo srečanje s križem, moje prvo izkustvo tiste božanske moči, ki s križa izvira tistim, ki so ji pokorni,« je kasneje zapisala Edith Stein.
FotkaŽe takoj, ko so ju pripeljali tja, sta bili živi zažgani.
Lani v začetku avgusta sem bila v Auschwitzu in tudi v Birkenau. Bila sem tudi na mestu, kjer so zažigali ljudi, ne tiste, ki so jih prej ubili s plinom ali kako drugače, temveč tiste, ki so jih žive zažgali. O tem priča tudi fotografija na "panoju" v taborišču, ampak moja fotografija tega prizora ni dovolj jasna.
Kaj vse so delali ponoreli ljudje v imenu nekakšne miselnosti o nadljudeh ...
Kasneje nam je v muzeju v samem taborišču Auschwitz pripovedoval zelo zavzet in človeško silno občutljiv Poljak, ki nas je vodil po taborišču, govoril nam je o tem, kako so si Nemci izmišljevali tehnike, kako na hitro uničiti čim več ljudi ... Edith Stein in njeno sestro so pripeljali s transposrtom in takoj usmrtili ... Obe sta zgoreli.
Vrtnica na pogradu ...
Ko smo vstopili v prostor, z električno in bodečo žico obdan, je bilo presunljivo. Taborišče obsega 175 ha.
Nekaj ur smo preživeli tam.
V samo taborišče vodijo železniški tiri.
Ko se je transport ustavil, je bil tam poveljnik taborišča, vsakega ujetnika je pogledal in "ocenil" in samo s kretnjo roke ocenil, kam gre ... na levo ali na desno.
Samo kretnja roke ... in bilo je odločeno, kaj bo s človekom.
Bo šel naravnost v smrt (morda bo zažgan, morda gre v plinsko celico ...) ali pa ga bodo prej še izkoristili kot delavca ...
Bodo uporabili njegove lase, zobe, maščobo ...?
Vsekakor so vsakega oropali vsega materialnega ... in skušali so jih brezobzirno oropati človeškega dostojanstva. Ljudje z imeni in unikatno obleko in frizuro so postali bolj ali manj brezoblične številke. Ja, številke.
Kdo je človek, ki samo s kretnjo roke odloči, kdo bo umrl takoj in kdo morda kasneje ...? Je res nadčlovek, za kar se je imel?
Nekdo odloči, da bo drugi umrl. Sploh bodo umrli tisti, ki niso po oceni Nadčloveka primerni, da bi živeli ... duševno prizadeti, gluhi, invalidi, Judje, Slovani, Romi ...
Tukaj so delali poskuse na ljudeh. Na otrocih.
Tukaj so si izmislili krematorij, plinske celice, celice, kjer so umirali od lakote, pomanjkanja zraka ...
Kdo je tisti, ki je gospodar življenja ...?
Ko smo odhajali iz Auschwitza nazaj v Slovenijo, smo se ob koncu dneva ustavili še enkrat v Birkenau in tam molili večerno molitev.
Sonce je zahajalo tisti čas in počasi zašlo ... Pomislila sem, da sonce zahaja nad dobrim in zlim. Na nas je odločitev, kakšni smo ...
Sonce zahaja nad dobrim in zlim ...
Več o življenju Edith Stein tukaj.
(Podatek o smrti je tukaj malo drugačen, kot je tisti, ki smo ga mi slišali na samem mestu smrti v Birkenau. Jaz zaupam tem, ki so nas vodili.)
- The Auschwitz Experience: Museum of Holocausts
- Slonim na oknu - v Auschwitzu
- Poljska, 1. del, po Kolbejevih poteh
- Poljska, 2. del, Birkenau in Auschwitz
Galerija (7)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
