Nositi težak koš = nositi težki križ

Nositi težak koš ... Nehote vzklije ta misel. Koliko zelo težkih košev sem znosila v svojem otroštvu in mladosti!

Fotka

Včasih velja človek, ki pove, da trpi ali da razmišlja o trpljenju, za mazohista. Ali taka mama mimogrede velja za cankarjansko mater. Vendar je tako gledanje zelo poenostavljeno.

Jaz kar veliko razmišljam o trpljenju ... Pa o sprejemanju trpljenja - saj marsikaj enostavno moramo sprejeti. Ne gre drugače.

In počasi spoznavam, da se mnogih težkih stvari ne moremo rešiti, znebiti ... da nam je še najlažje, če se sprijaznimo in resnično sprejmemo. - Če jih za vsako ceno odrivamo, morda breme nalagamo drugim.

Dejstvo je tudi, da nekatere stvari, ki se jih branimo, niso nujno tako težke in hude, tako obremenilne ali ponižujoče, kot se nam zdijo, dokler jih ne spoznamo bolj od blizu.

Če si predstavljamo, da je trpljenje v resnici križ (prispodoba) in da so nam ga naložili ali smo si ga sami naložili (če pač sprejmemo krščansko terminologijo), potem si lahko zamislimo veliko možnosti, kako križ nosimo.

Kot kmečki otrok, ki je od malega ročno delal, vem, kako je recimo nesti koš.

Če ga pametno nabašem, napolnim, simetrično, ga veliko lažje nesem, dolgo, vztrajno.

Če nesem umirjeno, enakomerno, je breme lažje. Kot otrok sem to res dobro zvadila ... veliko košev trave, detelje in še česa sem naložila in znosila z njive ali travnika ... Kako se spomnim tistega, ko sem tekmovala z atom, kdo od naju nese težji koš! Kako se spomnim košev, ki sem jih nosila, ko je lil dež in je teklo od koša in kapljalo meni po nogah ... Ali pa, ko sem nesla tako težkega, da cele poti res nisem mogla prehoditi z njim, pa sem se naslonila s košem vred v breg in počivala - vsesti se se seveda ne bi mogla. In če bi mi celo uspelo, ne bi mogla vstati. Nemogoče.
Sicer pa ... naložiti si težak koš ... Najprej sploh ga naložiti. Koš poležeš na tla, vanj nalagaš travo po dolgem in visoko čez, prvo plast, drugo plast, tretjo plast (in kolikokrat so bile vmes koprive, trnje, osat, bodeča neža ...) ... Tako je mogoče naložiti res veliko trave ... In potem si je potrebno koš "oprtati", naložiti. Sedla sem na tla pred koš in si dala na rame "pasove", s katerimi se koš nese. Potem sem potegnila koš nase, tako da sem se počasi nagnila naprej in se spravila na vse štiri in potem sem ob grabljah ali kosi vstala. Ali pa sem po štirih šla do kakšnega drevesa, da sem potem tisto goro ob opori dvignila. Res, sem bila kar zelo vztrajna in pogumna tudi. Nisem se bala dežja (no, treskanja sem se bala, hudega neurja sem se bala), nisem se bala mraza, ogromno mi je pomenilo, da tisto naredim. In veliko mi je pomenilo, da sem močna!

In če mi na rame naložijo križ, mi bo padal, če ga vsaj za silo ne držim ... Če pa se ga oklenem, lažje hodim ... To so dejstva! Morda ga lahko uporabim kdaj celo kot berglo ... ali kot stol ...

Večkrat ugotavljam, da je najlažje in najlepše in najbrž nekako najboljše, če se naučimo OBJETI tudi TEŽKE STVARI ... jih sprejeti, celo vzljubiti ... pogosto kot edino možno najboljšost.

Kako že gre ena pesem ... verzi kaj vem od kod:

veliko moraš pretrpeti

da to spoznanje pridobiš,

kdor hoče ljubiti, živeti,

ta mora poljubiti križ ...

... .... cilj je visoko posajen,

glej to drevo,

za usodo nič ne vpraša,

a večno se bori za svoj namen.

Recimo, da imamo naložen nek križ (gledamo lahko v prenesenem pomenu). In da ga pač moramo pritovoriti do konca. A če se ga branimo, nesti ga moramo pa vseeno, bo to ena sama neznosna teža.

Če pa to neznosno težo stisnemo k sebi, nas celo okrepi vse skupaj, postanemo močnejši ...

In nekatere stvari, ki jih pač ne moremo odmisliti, nas lahko celo osrečijo ... postopoma - čeprav so zelo težke ...

Če poniknemo v vsebino križa, morda vidimo tudi ogromno lepote. In se ne čutimo tako zelo žalostne, temveč se morda v polnosti zavemo, da živimo ...

.............................................................................

P.S.: Prvotno sem se izognila svojemu najnazornejšemu in najdragocenejšemu primeru, pa sem vseeno sklenila, da dodam: Gre za sprejemanje bolečin pri rojevanju. Če jih znamo na pravi način sprejeti, so nam celo v pomoč, lahko jih koristno uporabimo v prid rojevajočemu se dojenčku.

Sama zase dobro vem, da tega nisem takoj znala, šele postopoma sem ugotovila, kako si resnično lahko precej dolgo pomagam ... Temu lahko rečem sodelovanje sama s seboj ... s svojim dojenčkom ... z naravo ...

Nikakor se ne navdušujem nad trpljenjem kar tako, toda če se izkaže kot edina možnost ... Tudi na visoko goro brez truda nikakor ne gre ...

Spomnila se se na molitev AA (anonimnih alkoholikov), gre nekako takole:

Gospod, pomagaj mi,

da spremenim, kar lahko,

da sprejmem, česar ne morem,

in da spoznam razliko med obema ...

Spoznati, kaj morEm in kaj morAm. In česa ne morem in bi bilo neumno, če bi skušal/a za vsako ceno.

(Molitev je v knjigi Otrok, ki je videl luno.)