Nora sreča
V eno od sob Hana posebej rada pride, ve, da se jo bo vedno razveselila gospa s sijočimi očmi in nasmejanim obrazom.
V eno od sob Hana posebej rada pride, ve, da se jo bo vedno razveselila gospa s sijočimi očmi in nasmejanim obrazom.
Seveda, v vse sobe rada vstopi, a tukaj jo res vedno pričaka nasmeh.
Gospe se stanje počasi boljša in postaja vse bolj zgovorna. Počasi spet sedi, prej je bila popolnoma ležeča, rada bere, na omarici ima revije in knjige.
Odkar je v domu, je z njo bolje.
Prej, doma, so bile skrbi, kdo bo poskrbel za mamo, kdaj ima kdo čas ... Ona je čutila, da je breme.
A zdaj, ko za njo skrbijo tudi drugi, ne več le domači, je odpadlo težko breme z ram domačih in tudi z njenih ram.
Ko nekega dne vstopi Hana v s soncem obsijano sobo, najde mamo in hčerko v živahnem klepetu. Mamo se sicer zelo malo sliši, saj komaj govori. Pa vendar: govorita in se smejita. Več ur sta že skupaj.
Hana se zave: Doma bi bili verjetno redko tako spokojno druga ob drugi! Tukaj sta zares skupaj; ko hči pride, ima zares čas za mamo, ne dela zraven še polno drugih stvari. Ve, da lahko pride mamo obiskat, ko ima čas in hkrati ve, da bo vedno za mamo poskrbljeno, tudi če nje ne bo.
Gospejin obraz žari, hčeri se bleščijo oči, smeh jima razžarja obraza. Gospa ne more govoriti na glas, le šepeta.
Hana ju veselo pozdravi, obe se ji nasmehneta, Hana se nagne h gospe in ji reče: "Kajne, kakšno srečo imate, ko imate tako fejst hčerko!"
Gospa šepne: "Ja, imam! Noro srečo imam!" In oči so polne smeha.
Kako lepo, je vesela Hana, da imata zdaj res časa druga za drugo!
Seveda, v vse sobe rada vstopi, a tukaj jo res vedno pričaka nasmeh.
Gospe se stanje počasi boljša in postaja vse bolj zgovorna. Počasi spet sedi, prej je bila popolnoma ležeča, rada bere, na omarici ima revije in knjige.
Odkar je v domu, je z njo bolje.
Prej, doma, so bile skrbi, kdo bo poskrbel za mamo, kdaj ima kdo čas ... Ona je čutila, da je breme.
A zdaj, ko za njo skrbijo tudi drugi, ne več le domači, je odpadlo težko breme z ram domačih in tudi z njenih ram.
Ko nekega dne vstopi Hana v s soncem obsijano sobo, najde mamo in hčerko v živahnem klepetu. Mamo se sicer zelo malo sliši, saj komaj govori. Pa vendar: govorita in se smejita. Več ur sta že skupaj.
Hana se zave: Doma bi bili verjetno redko tako spokojno druga ob drugi! Tukaj sta zares skupaj; ko hči pride, ima zares čas za mamo, ne dela zraven še polno drugih stvari. Ve, da lahko pride mamo obiskat, ko ima čas in hkrati ve, da bo vedno za mamo poskrbljeno, tudi če nje ne bo.
Gospejin obraz žari, hčeri se bleščijo oči, smeh jima razžarja obraza. Gospa ne more govoriti na glas, le šepeta.
Hana ju veselo pozdravi, obe se ji nasmehneta, Hana se nagne h gospe in ji reče: "Kajne, kakšno srečo imate, ko imate tako fejst hčerko!"
Gospa šepne: "Ja, imam! Noro srečo imam!" In oči so polne smeha.
Kako lepo, je vesela Hana, da imata zdaj res časa druga za drugo!
Copyright-Odsrcadosrca-2013
Galerija (1)
Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
