Noetov otrok

Ko sem opazila v knjižnici knjigo z naslovom Noetov otrok (avtor je Eric Emmanuel Schmitt), me je kar malo zaskrbelo, kakšna vsebina se skriva v njej. Na naslovnici je župnik v talarju, ki s kolesom pelje smejočega fantka.
Zgodba pa?

Je po resničnih dogodkih.
Takoj me je pritegnila, saj je jezik tako prijetno otroški (tisto, ko otrok nečesa ne razume prav - recimo Jožef, glavni junak zgodbe, si je predstavljal visoko damo fizično visoko in ni mogel razumeti, da je majhna ... no, takih logičnih otroških modrosti je v zgodbi precej)!
Vsebina: Zgodba nas pelje skozi dogajanja med drugo svetovno vojno v od Nemcev zasedeni Belgiji pa vse do konca vojne in še čez.
Sedemletni judovski deček Jožef in njegova mama sta se peljala s tramvajem. Vedel je, da mora molčati, da ga ne izdal jidiš, njihov jezik, in tako se niti ni vznemiril, ko so vstopili v tramvaj vojaki. Pač pa je mama ujela njihov pogovor in tako zvedela, da bo v kratkem prišlo do aretacij v njihovi četrti. Pohitela je s tramvaja, da gre posvarit ljudi v svoji četrti, Jožefa je spotoma pustila pri neki grofici, ki je potem tisto noč skrila pri sebi Jožefa in njegove starše. Potem sta starša izginila, v upanju, da bo grofica uspela poskrbeti za njunega sina. Ker pa je bilo prenevarno zanj tudi pri njej, ga je izročila duhovniku Ponsu, ki je skrbel za veliko otrok, ki niso imeli staršev ali so bili le-ti odpeljani v taborišče ali pa niso nič vedeli o njih.
Duhovnik je na kolesu odpeljal malega Jožefa in po 35 km vožnje sta prispela na cilj: v Chemlay, vas očeta Ponsa. Najprej je oče Pons Jožefa skrivaj pripeljal h gospodični Marcelle, lekarnarki, ki je skrivaj fotografirala otroke in izdelala lažne dokumente, saj je bilo biti Jud prenevarno. Tako je Jožef lahko ohranil ime, toda priimek mu je spremenila in pomladila ga je za leto dni, češ kaj veš, kako dolgo bo še trajala vojna, bolje je biti mlajši.
Hudika, kakor so lekarnarico klicali, je rekla, da mrzi "farje", da se požvižga nanje ter da ni dobra, je pa pravična. In da ne mara ne Judov ne Nemcev, toda ne prenese, da se kdo spravlja na otroke.
"Dneve je preživljala v lekarni nad kletjo, zvečer pa se je pred mano brez sramu ubadala z mojimi lažnimi dokumenti." Naučila ga je lažno zgodbo o njegovih starših. Da bi bil varnejši.
Jožef je potem šel z očetom Ponsom v Rumeno vilo, kjer je poslej stanoval z očetom Ponsom in veliko dečki.
Prvo nedeljo je oče Pons poklical Jožefa k sebi v pisarno.
"Jožef, žal mi je: rad bi, da greš k maši z drugimi gojenci internata."
"V redu. Zakaj vam je žal?"
"Mar nisi pretresen? Šel boš v cerkev namesto v sinagogo."
Jožef je rekel, da se mu zdi, da njegova starša sploh nista verna.
"Saj ni važno," je pribil oče Pons. "Verjemi, kar hočeš, v Izraelovega Boga, v Boga kristjanov ali v nič, ampak tu se boš obnašal tako kot vsi drugi. Šli bomo v vaško cerkev."
Jožef si je želel postati katoličan, saj bi tako postal normalen otrok, otrok, ki se mu ni potrebno skrivati pod lažnim imenom, vendar se je bal iti v cerkev, bal se je, da bo med zidovi cerkve zabobnelo: "Ta otrok ni kristjan. Jud je!" Namesto tega pa je voda zadrhtela pod moji dotikom, sprejela mojo dlan in se mi sveža in čista ovila krog prstov. /.../ Moje srce je bilo polno, moje srce bilo močno. S polnimi pljuči sem dihal Boga ...
Kasneje je Jožef rekel očetu Ponsu: "Mislim, da bom nekoč postal katolik."
Blago me je pogledal.
"Jud si, Jožef, in to boš ostal, tudi če si boš izbral mojo vero."
"Kaj pomeni biti Jud?"
"Biti izvoljen. Pripadati ljudstvu, ki ga je Bog povzdignil že pred več tisoč leti."
"Zakaj prav nas? Ker smo boljši od drugih? Ali zato, ker smo slabši?"
"Niti to niti ono. Nobene zasluge nimate niti posebnih napak. To vam je bilo naloženo, nič več."
"Kaj nam je bilo naloženo?"
"Poslanstvo. Naloga. /.../ Mogoče te bo osupnilo, ampak ni mi do tega, da bi se preveč zanimal za katekizem ali bogoslužje. Zadovolji se z minimumom, prav?"
Ko sta Jožef in njegov prijatelj Rudi začela sumničiti očeta Ponsa, da nekaj skriva, ga je Jožef skrivaj zasledoval in tako ugotovil, da je pod neuporabljano kapelo skrita kripta in da ima v njej katoliški duhovnik Pons sinagogo! Oče Pons je potem radovednemu in začudenemu Jožefu razložil zgodbo o bibličnem junaku Noetu, prvem zbiralcu v zgodovini človeštva. Jožef zgodbe o vesoljnem potopu še ni poznal.
"Zakaj jih ni Bog rešil sam? Mu ni bilo mar zanje? Ali je bil na počitnicah?"
"Bog je ustvaril vesoljstvo enkrat za vselej. Dal nam je nagon in inteligenco, da se zmoremo najti brez njega."
Potem je oče Pons povedal Jožefu, da razmišlja ob judovskih knjigah in da se uči hebrejščine, da če ne bi bilo nobenega Juda več, da bi lahko on Jožefa naučil hebrejščino.
"Rekla bova, da ste vi Noe, jaz pa vaš sin!" Ganjen je pokleknil predme. /.../
"Ti, Jožef, se boš pretvarjal, da si kristjan, in jaz se bom pretvarjal, da sem Jud. /.../" Tako sta se dogovorila za svojo veliko skrivnost, ki je nikomur ne bosta izdala.
"Jožef, ti bi rad vedel, katera od obeh ver je prava! Nobena! Nobena ni prava ne napačna, vsaka ti ponuja le način življenja."
Decembra je oče Pons z dvojno igro dosegel, da so v internatu hkrati praznovali krščanski božič in judovsko hanuko. In to prevaro so spregledali samo judovski otroci! Policija je večkrat vdrla v dom in preverjala dokumente otrok, toda nikoli ni odkrila ničesar napačnega.
Jožef je nekega dne opazil, kako zelo je oče Pons na trnih. Potem mu je duhovnik zaupal: "Prvo sveto obhajilo se bliža, Jožef. Skrbi me. Nemogoče je, da bi ga judovski gojenci, ki so dovolj stari, prejeli skupaj s kristjani. Tega nimam pravice narediti. Niti zaradi njih niti zaradi svoje vere. To bi bilo svetoskrunstvo. Kaj naj storim?"
Jožef mu je predlagal, da vpraša za nasvet gospodično Hudiko. Potem je lekarnarica "poskrbela", da so Judje zboleli, da pa ne bi bilo sumljivo, sta "zbolela" še dva Nejuda.
Čeprav je to skrival, sem čutil, da je (oče Pons) čedalje bolj zaskrbljen.
"Bojim se telesne preiskave, Jožef. Kaj naj naredim, če vas bodo nacisti prisilili, da se slečete, da bi odkrili obrezane?"
Jožef ni vedel, o čem oče Pons sploh govori! Povprašal je svojega prijatelja Rudija. Rudi ni mogel razumeti, da Jožef ne ve, za kaj gre. Razložil mu je, kaj je biti obrezan. Zdaj je Jožef razumel, zakaj so se dečki tedensko tuširali po natančno določenih skupinah, nadziral jih je pa samo oče Pons sam. Tako noben Nejud ni videl golega Juda in obratno.
Avgusta 43 je prav med tuširanjem najmlajših gojencev v kopalnico vstopil nemški oficir (iskali so nekega člana odporniškega gibanja). V trenutku je videl, da so pred njim Judje.
Vendar ... Častnik se je ozrl k očetu Ponsu, ki so mu ustne drhtele. Nekateri so zajokali. Meni so šklepetali zobje.
Najprej sem mislil, da častnik sega po revolver za pasom. V resnici pa je izvlekel denarnico.
"Izvolite," je očetu Ponsu pomolel bankovec, "kupite otrokom bombone."
Potem je častnik očetu Ponsu zatlačil bankovec v roko, se nasmehnil otrokom, jim pomežiknil, trčil s petami in izginil.
Oče Pons, voščen v obraz in pobledelih ustnic, se je zviška zgrudil na tla. Jožef je skočil k njemu in si ga zaščitniško privil na vlažne prsi. Oče Pons se je šele zdaj zavedel moje navzočnosti in brez zadržkov zaihtel v mojem naročju.
Kasneje iz pogovora med očetom in Jožefom: "Ljudje delajo hudo drug drugemu in Bog se v to ne vtika. Ljudi je ustvaril svobodne. /.../ Si lahko za sekundo predstavljaš, da ljubi le tistega, ki ubeži nacistom, tistega, ki ga primejo, pa sovraži? Bog se ne meša v naše reči. /.../ ... Bog je dokončal svoje delo, pa naj se zgodi karkoli. Zdaj je vrsta na nas. Sami moramo poskrbeti zase."
V knjigi je še marsikakšen iskriv pogovor me duhovnikom in Jožefom. Npr. o razlikah med kristjani in Judi. "Kristjani so tisti, ki se spominjajo, Judje pa tisti, ki upajo."
In razmišljanje o spoštovanju in ljubezni. Judovska vera vztraja pri spoštovanju, krščanska pri ljubezni. /.../ Ljubiti svojega sovražnika, kot to uči Jezus, in mu nastaviti drugo lice, to se mi zdi hvalevredno, vendar neuresničljivo. /.../ Po mnenju velikih rabinov pa je spoštovanje višje od ljubezni. /.../ Sprašujem se, če nismo kristjani samo sentimentalni Judje ..."
Počasi se je bližala osvoboditev ... A tedaj se je pojavila še ena velika nevarnost, policija je odkrila Hudikine skrite fotografije in tako so naenkrat zvedeli, kdo se "skriva" v Rumeni vili. Pogum in iznajdljivost očeta Ponsa sta bila res neizmerna. Rešil je svoje otroke.
In potem je prišla osvoboditev. Po otroke v Rumeno vilo so prihajali starši ali posvojitelji. Jožef je bil eden tistih otrok, katerih oba starša sta preživela vojno. Na očeta Ponsa je bil tako navezan, da sploh ni želel oditi s svojima staršema. In ni mogel razumeti, da mora.

...
Po gospodični Marcelle, lekarnarici Hudiki, ki je bila tik pred osvoboditvijo odpeljana v taborišče, od koder se ni vrnila, so l. 1948 poimenovali eno od ulic v Chemlayu.
V Jeruzalemu se je odločil inštitut Jad Vašem podeliti naslov "pravičnika narodov" tistim, ki so v obdobju nacizma in strahovlade poosebljali najboljšo plat človeštva ter reševali Jude v smrtni nevarnosti. Oče Pons je naziv pravičnika prejel decembra 1983. S svojim delom je rešil 271 otrok. Za svoj naziv pa ni zvedel, saj je malo prej umrl.

Knjigo sem predstavila tukaj, je vredna branja. :-)

Iz knjige izpisane citate sem obarvala temno rdeče in nekatere po svoji izbiri odebelila.

Upam, da vam je zgodba tudi tako všeč, kot je meni!