Nočem v nebesa

Hčerka me je presenetila: "Nočem v nebesa!"
"Jaa? Zakaj?"
"Zato, ker tam ni živali!"
"A da jih ni? Kako pa to veš?"
"Pri verouku so povedali!"
"Aja?"

Spomnim se na nek dogodek ...
Moje duhovne vaje (če kdo ne ve, kaj je to - so nekakšen oddih, kjer naj bi se človek poglobil vase, ponavadi gre tudi za družabnost, skratka lepa zadeva!), ko sem imela 14 let:

Duhovnik naroči, naj na listke napišemo vprašanja, ki se nam porajajo ... in jih oddamo v neko škatlo in on bo kasneje odgovarjal nanja. Meni je bilo tako zelo všeč, saj sem bila zelo plaha in sem bila čisto preč, ko je bilo treba kaj reči ...
In sem se razpisala, imela sem veliko vprašanj. In da duhovnik ne bi ugotovil, da sem to napisala jaz, sem napisala več vprašanj na več listkov in pisala sem s kolikor je mogoče različnimi pisavami!
Potem je on posortiral vprašanja, jih zložil na kupček in začel odgovarjati, vprašanje za vprašanjem ... In ... ne vem, kaj je bilo ... na koncu so ostali samo moji listki, kakšnih pet! Ne vem, kako je to sortiral, toda ... uf ... Postala sem seveda živo rdeča (itak sem imela slabšalni vzdevek Anče pomaranče!). Spomnim se enega samega vprašanja - čisto ta zadnjega ... Sicer pa itak nisem slišala nobenega odgovora ... na nobeno vprašanje. Preveč mi je bilo mučno, ker sem mislila, da vsi vejo, da so to moja vprašanja ...
Moje zadnje vprašanje je bilo: "Ali grejo živali v nebesa? Jaz brez njih nočem iti!"
Duhovnik se je začel smejati na ves glas, vsi ostali tudi ... duhovnik se je tolkel po kolenih, se pripogibal navzdol ...

Vsekakor je bilo moje vprašanje čutiti neumno ... ampak jaz še danes enako čutim!
Nisem si mogla misliti, da živali ne bi šle v nebesa! Doma smo imeli kmetijo, krave, prašiče, psa, polno mačkov, nekaj časa dva konja, in zmeraj kure, ja, jaz sem stalno pestovala mačke in kure ali spletala kite konjema ali božala krave ...

In se je zgodilo, da si je ena naša kura želela postati mama, torej začela je "kločt". Našli smo gnezdo jajc v mlatilnici in naša putka je pridno sedela na njih. Toda revica ni imela prav veliko materinskega posluha. Tako je grebla po tistih jajcih, da jih je nekaj popadalo iz gnezda ... In ko je končno prišel dan, ko se naj bi izvalili piščančki, je bilo že skoraj vse uničeno, vsa jajca, na koncu je bilo eno samo. Ne vem, kaj se je zgodilo, toda piščanček mora sam prekljuvati lupino, mora se "roditi" ravno prav hitro. In nesrečni piščanček je prišel prehitro ven iz jajca in ni preživel ...
Mama je ocenila to kuro za nesposobno kokljo in ji ni pustila več sedeti na jajcih, ona je pa kazala očitne znake, da bi še valila. Jaz sem kuro tolažila, jo gledala in takooo se mi je smilila.

Pa sem naredila načrt:
Našo putko sem odnesla skrit na podstrešje kovačije, ki je malo stran od drugih poslopij. Da je ne bi kakšna žival našla, sem ji naredila hišo iz gajb. Prebrala sem Kokošjerejo in naredila vse, kot je pisalo v knjigi! Na jajca (osem sem jih upala vzeti, menda niso nič opazili) sem s svinčnikom napisala številke od 1 do 4. In prvo jutro sem obrnila vsa jajca tako, da je bila enka zgoraj. Zvečer je bila zgoraj dvojka. Drugi dan zjutraj trojka ... in tako dalje. Jajca je treba obračat! Putka z razvitim materinskim čutom bi vse to sama dobro speljala. Ampak naši putki je bilo potrebno pomagati!

Seveda sem hodila k njej skrivaj. Nosila sem ji jest in pit. Če ni bilo nikogar doma, sem jo "sprehajala", naložila sem jo v košaro in po lestvi prinesla v "naravo". V knjigi je pisalo, da kokoš potrebuje prašno kopel, nisem vedela, kaj je to. Zame je bila kopel voda!!! No, kura se je pa vedno zapodila prah brskat!!!
Po nekaj dneh, mislim, da po sedmih, sem presvetila jajca in skušala ugotoviti, ali so v njih zarodki ... No, moj "ultrazvok" zame ni bil ravno zanesljiv, nisem kaj dosti vedela, kaj vidim v jajcu ... Menda pa, če ni zarodka, se jajce lahko še uporabi v gospodinjstvu (tako je pisalo v knjigi!). Potem sem čez kakšen teden spet presvetila jajca in bila zdaj gotova, da bo 7 piščančkov, eno jajce pa ni bilo živo.
No, in natančno na 21. dan so pričivkali piščančki na svet, sedem piščančkov ...
Zdaj sem s polno košaro piščančkov in njihovo mamo plezala po lestvi, ko sem jih nosila sprehajat ...
Nisem pa vedela, kaj zdaj ...
No, pa je en dan ata zaslišal čivkanje ... Tako sta mama in ata dobila darilo za god!
Z zgodbo dokazujem, da se marsikaj da narediti, le prava vzpodbuda je potrebna! Naša putka je postala čisto v redu mama! :-)

No, in na duhovnih vajah sem razmišljala, kaj bom sploh delala v nebesih, če tam ne bo živali!?
Jaz pa tudi danes nisem prepričana, da tam živali ne bo! Tudi hčeri sem rekla, da pravzaprav nihče ne ve, kako je v nebesih. Ker tisti, ki pride tja, se ne vrne. Vsaj ponavadi ne. Od kod potem podatki, da v nebesih ni živali? Mislim, da je v nebesih vse, kar je najlepše ... Jaz bom tam morda obdelovala vrt, ki si ga tako želim :-).

Nebesa so, mislim, stanje duha, ko je človek srečen s svojim Bogom. Vendar natančno ne vem, kako bo to izgledalo. In mi je čisto vseeno, kajti sedaj sem tu. Zakaj bi se mučila s tem, kako je v nebesih!