Nimam več veliko časa ...

Hana postoji še v sobi, kjer se živahno pogovarjata mož in žena. Žena je bolna in sedi v svoji postelji. Mož je zraven na stolu. Čutiti je prijazno in res prisrčno vzdušje, Hana čuti, kako jima je lepo skupaj in da si imata še marsikaj za povedati. Še. Koliko časa še imata? Žena je zelo bolna.

Ko Hana postori, kar je bilo potrebno, se še malo pogovarjajo skupaj. Živahen pogovor zanese v neko dogajanje pred časom, ki je čudovito popisano v neki knjigi. Hana se spomni na tisti naslov in reče: "Če bi morda želeli brati ..., lahko prinesem knjigo."

"Ne, hvala!" reče bolnica z nasmehom. "Tega ne potrebujem več. Ne bom več brala. Oja, sem včasih veliko brala. A zdaj ne bom več. Malo časa imam še."

Mož pogleda Hano: "Premalo ..."

Kako res. Hana ju občudujoče in z ljubeznijo pogleda. Tako zares se soočata z boleznijo, tako zares sta spravljena s tem, kar je verjetno pred njima. S tem, da bo verjetno on kmalu sam ... brez nje. Ona bo drugje.

In onadva si zdaj polnita srci z ljubeznijo, ki živi med njima.

Tako lepa ju čuti, tako svetla, tako dobra.