Nihče ne more biti prej mojster kot vajenec

Nihče ne more biti prej
mojster kot vajenec,
prej učitelj kot učenec.

(Jožef Smej)

Pa se mi zdi, da marsikdaj človek hoče biti učitelj ... preden naredi "faks", preden v njem Človek dozori.
Zdi se mi, da mora človek mnogo pretrpeti (mnogo dati skozi), preden postane učitelj. Preden postane moder.

Včasih se mi zdi, da res pravi umetnik more postati človek šele, ko se je naučil (do potankosti) osnovnih stvari ... narisati npr. natančno, po nekih pravilih ... Šele, ko nekaj res zna, more inteligentno, premišljeno nekaj narediti drugače, kot kažejo pravila.
Da človek more postati moderni glasbeni umetnik, ko najprej zna npr. skladati po vseh pravilih ... šele potem sme kršiti pravila, ustvariti kaj, kar ruši red - in morda je tisto novo res učinkovito, pravo.
Človek mogoče sme kdaj kršiti pravila, dogovore ... a samo ko je v službi ljubezni in ko je tako prazen samega sebe, da zna biti sočuten in resnično ljubezniv in skrajno obziren. Obziren v odnosu do vseh, fin v najlepšem pomenu. Ne razpuščen.
Pravi umetnik, po moje, ni razpuščen. Je lahko zelo svoboden, a ne razpuščen.
Svoboda seveda nima nič z razpuščenostjo.
Vsi težimo h kozmosu, k urejenosti.
Kaos je lahko prijeten samo po delčkih, če je znotraj neke veličine resnične ljubezni, ki vse varuje in ščiti ...
Kako lep je lahko silno pisan vrt, kjer na nek način ni nič urejenega, pa vendar sije iz njega veličina življenja.
Če človek ne drži mej, če se ne drži pravil, norm, lahko povzroči strašno škodo - če tega ne počne v resnični ljubezni, ker je spoznal, da je kršitev pravil nujno potrebna. (A spoznanje ni razpuščenost, sledenje lastnim poželenjem, ugodju. Je mnogo več.) Ali ker je kršitev pravil včasih resnično manjše zlo, kot če bi jih ne kršili (npr. na cesti narediti prekršek, če ga ne bi, bi se zgodila nesreča; ali pa kakšne nagle odločitve pri bolnikih, ki morda rešijo življenje, so pa proti pravilom).

V glavnem - se mi zdi - smo vedno učenci, vedno vajenci. Bolj ali manj v večini nalog je tako.