v dišečem vrtu je cvetel
nežen čisto poseben cvet
zaljubljen je v sonce bil
in v svojega vrtnarja ...
ves nedolžen še
in čeprav
večkrat
bičan od hudega dežja
je vstajal iz bolečin
srca
in
zakipel čisto
in hrepeneče
v sanjah največje sreče
prepuščajoč se soncu
in svojemu vrtnarju
spet zaupajoč
nedolžen
igriv
v svojem bistvu je
ostajal koprneč
ljubeč
...
tako živ
potem
je pridrvel strašen vihar
tako strašen - kot prej nikdar
vrtnar pobegnil je iz vrta svojega
pozabil je na svoj najlepši cvet
mislil je da zanj drugje cveti
še kakšen cvet
še lepše
še slajše
še mileje
tedaj
je
ta
po-
se-
ben
cvet
umrl
ležeč na tleh kot bi za vrtnarjem zrl
nem kot v kljunu črne ptice droben črv ...
kaj če bi se zaupljivo k svetlemu nebu raje ozrl ...
in pozabil na svojega vrtnarja - kot je vrtnar pozabil nanj v viharju?
Galerija (2)
Duša mi je žalostnaKapljica rose
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
