Nerazložljivo? Klic na pomoč

V večernem mraku sedi na obali.
V njej se rodi nek spomin iz nekega drugega časa.
Misli nanj, na svojega Dragega.
Začne se pogovarjati z njim.

Se spomniš, Dragi, morja pred nekaj leti? Se spomniš tistega vročega poletnega dne, ko so te reševalci potegnili iz vode?
Jaz sem bila z otrokoma v množici vseh tistih "trupel" na plaži, z Majdo sva sedeli skupaj na nekem zidu in se pogovarjali … Naenkrat sem zaslišala, da me kličeš! Nemogoče je bilo, da bi slišala v tistem vrvežu koga, ki bi bil malo bolj daleč. Nemogoče je bilo, da bi slišala tvoje klice, saj te nikjer ni bilo! Šel si plavat!

Toda jaz SEM slišala klice!!! Tvoje klice: Mojcaaa!

Vedela sem, da me zares kličeš! Začutila sem velik stik s teboj, prosila sem za božjo pomoč, vedela sem, da je nekaj zelo narobe s teboj, nekaj hudega! Molila sem …

Potem je prišel v vsej tisti množici na plaži nekdo do mene, nekdo, ki je tam zaposlen, in me vprašal: "Zdi se mi, da ste prišli skupaj z enim moškim, kajne … Mislim, da je vaš mož …"
Stisnilo me je od groze … Oja, res si me klical, vedela sem, slišala sem te …
"Potegnili smo ga iz vode, zdaj prihaja reševalec …"

Tekla sva tja, kjer si bil ti. Rešilni avto je že bil tam, nalagali so te vanj.

Mooož, nočem te izgubiti!

Bog, prosim te, pomagaj mi! Če si, me ne moreš pustiti same s tako majhnima otrokoma!

Spominjam se svojih molitev, svoje stiske v bolnišnici, ko so te pregledovali.
In spominjam se velike hvaležnosti, ko so ugotovili, da kaj hujšega s teboj ni.

Misli se pletejo dalje … v sedanji čas …

Dragi, meni si dragocen … in bi rada, da te ne izgubim …
Kako me je včasih strah … Pač ne vemo ne ure ne dneva …
Prosim, živimo, koliko je mogoče lepo, napolnjujmo dni z naklonjenostjo drug drugemu. Dajmo si toliko lepega, da nam bo toplo tudi, ko se morda tukaj ne bomo več imeli.