Nemoč

Sedela je ob postelji svoje mame. Mama je ležala med belimi rjuhami, skoraj negibna je bila, vsa bela, le oči so živo žarele iz belega obraza. Mama je skušala nekaj povedati svoji hčeri, a besede niso in niso šle iz ust.

Sonja je čakala in upala, da se besede rodijo, toda ostale so v mami.

Kot že tolikokrat.

Sonja je čutila, da ji mama želi nekaj reči, toda besede so se nekje zataknile, niso mogle ven …

Nemočna je sedela ob njej, čakala. Pobita, žalostna je odhajala domov in se spet vračala k mami. Tolikokrat je sedela ob njej in se spominjala. Mnogo lepega je doživela z mamo. Ona in sestre so bile lepo sprejete, je pa Sonja slutila, da oče ni bil navdušen nad samimi hčerkami.

Mami ni bilo lepo postlano v hiši, kamor je prišla kot mlada nevesta. Tašča je ni prav lepo sprejela. A “tamlada” je bila pridna, delavna, znala je držati jezik za zobmi - pa je šlo.

Potem so se rodile hčerke. Tako zaželenega sina ni bilo. Ona kot največja je zaznavala neko posebno veselje pri starših, ko je končno prihajal sin. Toda sin je odšel, preden je res prišel. V hiši je bilo čutiti posebno žalost. Njej se je zdelo, da za deklicami ne bi tako žalovali.

Pravzaprav je vedela, da jih ima mama rada, tudi oče in stari starši, a vendar so ostajale neke neizgovorjene stvari.

Manjkalo je to, da bi Sonja z vso gotovostjo vedela, da je sprejeta tudi, če je deklica. Rada bi doživela širok očetov nasmeh. Pa ga ni bilo.

Mama je ljubila, a sama ni mogla ljubiti tako, da bi deklice čutile, da so krasne, čeprav so samo deklice.

Deklice so odrasle in odšle od hiše z možmi.

Neke besede so še vedno ostajale neizgovorjene. Morda tiste o sprejetju, tiste, da so krasne.

In zdaj Sonja sedi ob mami, ki že nekaj mesecev ne more govoriti. Čuti, vidi, da mama želi nekaj reči, toda ne more.

“Mami, kaj bi povedala?” jo Sonja sprašuje. Včasih sprašuje tiho, nemo, glasno ne more več. Stiska jo od groze pred tem bolečim molkom.

Ve, da jo ima mama rada - in ve, da jo je vedno imela rada.

Ji želi povedati to, da jo ima rada? Ji želi povedati kaj drugega?

Mamin obraz bel ostaja med blazinami. Besede ostajajo v ustih. Ne pridejo ven. Ne rodijo se.

Nekega dne pa ugasnejo tudi oči ....