Nekega spokojnega popoldneva

Prijazno popoldne z mehkimi oblaki na nebu. Sonce sije v poznem poletju in zlati zoreče gozdove. Gore v daljavi dihajo spokojnost ...

Tudi na oddelku je spokojno. Hana in ena od sester sta pri zelo bolni gospe, ki potrebuje pomoč.
Vstopi sestra Tereza.
Potiho reče: "Poslovila se je gospa ... iz sobe ..."
Hano stisne.
Danes še ni bila pri njej, saj je ravno dobro prišla.
Včeraj se ji je zdelo, da so se tako lepo pogovarjali ob njeni postelji z njenimi domačimi. Bolnica pa ni veliko sodelovala. A Hani se zdi, da je sledila pogovoru ...
Hani se je tedaj zdelo, da se je malo odprla. Čisto malo. A se je.
Hana je mislila, da ji bo sedaj mogla več pomagati. Zdelo se ji je, da razume, kaj jo muči. Morda ima ključek do njenega srca.
A zdaj ... zdaj je pa kar umrla.
No, ta bolnica je zdaj urejena, umirila se je. Počiva.
S sestro bosta šli v naslednjo sobo ...
A Hani se vlijejo solze. Enostavno ne more sprejeti, da je tista gospa kar umrla.
Nekakšno posebno bližino je občutila prejšnji dan. Posebno po tistem, ko je vnuček čebljal ob babici in se je pogovor zasukal v prav določeno smer.
Čuti njeno zgodbo, in hkrati čuti svojo zgodbo. Kako se v delčkih dotikata.
"Kaj ti je, Hana?" vzklikne sodelavka, ko opazi Hanine solze ... "Kar pomiri se, malo si oddahni ..." ji pravi sodelavka.
"Veš kaj," skozi solze stisne Hana, "grem preobleč in umit pokojno ... Nje ne bo nič motilo, če jokam zraven. K drugim pa zdajle res ne morem."
"Pa pojdi ... Če boš lahko ..."
Hana počasi odrine vrata pokojničine sobe, pripelje voziček s perilom in vsem potrebnim.
A pokojna gospa ni sama.
Ob njej je hčerka, joče.
Zdaj si stojita nasproti dve objokani ženski, žalostni, prizadeti, vsak na svoj način.
Prva je izgubila mamo.
Drugi je hudo ob misli, da bolnici morda ni dala vsega, kar bi ji mogla - da bi lažje odšla v mir.
Objameta se, tesno. Sestra Hana je zdaj spet le sestra, pokojničino hčerko tesno stisne k sebi in ji pusti jokati.
"Saj sem vedela. Saj sem se že včeraj poslovila ..."
Ja, res, vsi so naredili, kar in kakor so najbolje mogli, kakor so najbolje znali.
Tudi pokojna gospa.
Četudi je bila precej zaprta vase.
V svojem življenju je prišla tako daleč, kot je zmogla.
Pa saj nihče natančno ne pozna poti drugih ljudi.
Navsezadnje še svojih lastnih poti popolnoma ne poznamo, razmišlja Hana.
Hčerka odide, ona pa umiva pokojnico in ji polglasno pove še par stvari. Kar čuti.
Kje je njena duša?
Morda pa ona še čuti, morda pa ona še sliši?
Morda je pa ob njej in ... nič ji ni hudega ...
Pride sodelavka in skupaj pokojno uredita do kraja.
Mirna leži ... njena glava počiva na blazini. Njen najtežji boj zadnjih časov je končan.
"Počivajte v miru!" ji Hana reče, ko ji potem med prste stisne še drobne rožice.