Neke zimske noči ...

Spomin:

Pred več 30 leti je bilo takle čas ogromno snega. Tako veliko, da naša muca ni mogla do nobenega mačka, pa tako zelo si ga je želela, mijavkala je in se drgnila ob vsakega od nas ... Na srečo nam kdaj zaradi snega ni bilo treba v šolo, saj smo imeli 10 km daleč in včasih avtobusa za 6 km poti sploh ni bilo, štirje kilometri so nas pa čakali v vsakem primeru ...

In neke take noči, zelo mrzle - brrr, rekli so, da je -17 stopinj! -, so ob 3h zbudili naju z bratom, ker so bile težave s kravo, ki je telila. Sosed je že prej šel 4 km daleč do telefona, da pokliče veterinarja ... In ker veterinar ne bo vedel, kje se odcepi pot k nam, odrasli so pa morali biti vsi pri kravi, so brata in mene poslali v dolino do ceste, da ga počakava ... Midva sva se hitro oblekla in obula, jaz sem si obula gumijaste škornje kar na gole noge ... Bilo je tako, da sem itak vso zimo seveda preživela v gumijastih škornjih, "batovci" smo jim rekli, ker jih je izdelovala tovarna Bata. Nogavic tudi nismo imeli kaj dosti in če so bile mokre, so se sušile ob krušni peči ali na njej.

Tiste noči ni bilo časa za nogavice ... Hitro v škornje in že sva tekla v dolino ... še čez most in potem sva čakala ... in sva čakala. Čakala ... Čakala ... Bila je temna noč, mrzla, ja, to pa sploh ... kako naju je zeblo! Seveda sva vedela, da se je treba samo premikati, premikati, cepetala sva, se prestopala, skakala ... Veterinarja ni bilo kakšni dve uri, nekje je zašel, ni poznal našega konca. Pa zameti so bili ...

In ko je končno pripeljal edini možni avto, je bilo jasno, da v hrib do nas ne bo mogel zvoziti ... Iz avta sta se skopala dva človeka in nama z bratom naložila "dohtarske" kovčke ... Se spomnim ledenih otrplih rok ... In veterinarja sta nama otrokoma naložila kovčke. Na srečo je prišel naproti ata, on je pa prevzel tiste kufre ... in tako sva malo lažje lezla naprej proti domu ... Doma sem potem zlezla na krušno peč, prinesli so mi lavor mrzle vode in noter sem tiščala dolgo dolgo roke in noge, več kot dve uri ... Tresla sem se še več ur ...

Ni mi bilo treba iti v šolo ... In to je bilo meni prav všeč :)

In teliček? Ni preživel ... Bil je nedonošenček ... Majhen je bil, še brez dlake ...