Nedelja - kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje

Nedelja!
Nedelja je za večino ljudi prelep dan. Najlepši v tednu.
Za kakšne je pa težak dan ... ker nekaterim je težko, kadar so več skupaj z družino (tedaj pridejo do izraza razpoke v odnosih) ... in nekaterim je posebej težko za konec tedna, ob "vikendih" - ko/ker so sami.
Večina ljudi ima rada ljudi okrog sebe - vsaj ponavadi. Je pa samota tudi odrešujoča in nujno potrebna ... Velika razlika je med tem, ali so ljudje sami zato, ker želijo - ali zato, ker nimajo te sreče, da bi bili obdani z ljudmi.
Velikokrat sem že razmišljala o nedelji, zakaj jo potrebujemo.

Zdi se mi, da nedelja izhaja iz človeških spoznanj, iz globoko človeških - tisto, kar je iz srca, je božje! - da je v človeka položen nekakšen 7-dnevni ritem - vsakih 7 dni potrebuje oddih. Ta ritem se kaže za naravnega. Tako je še kaj drugega na 7. Recimo: pravijo, da se v sedmih letih človek obnovi, se zamenjajo vse celice. Tako tudi las raste kakšnih 7 let ... in če ne strižemo, zraste, kolikor pač zraste v 7 letih. Pravijo, da ima človek tudi vsakih 7 let večjo krizo oz. kritično (krizno) obdobje.
Zdi se mi, da si človek dela veliko škodo, če nedelje ne spoštuje kot poseben dan.
Če je kristjan, je prav, da nedeljo popraznuje tako, kot jo čuti kot kristjan.
A ne bom navijala prav za krščanstvo in za krščansko praznovanje nedelje.
Vendar - ker verjamem, da so božje zapovedi dane nam vsem - ne samo Judom in kristjanom in vernikom, ki poznajo in sprejemajo biblijo - mislim, da človek samemu sebi dela dobro, če spoštuje te zapovedi - kakor jih more sprejemati po svoji vesti.

Ker o nedelji oz. o božjem dnevu govori tretja božja zapoved, jo bom tukaj navedla:
Spoštuj Gospodov dan!
Torej ne govori nič konkretnega o tem, kako ga naj spoštujemo. Kaj naj naredimo.
Vsaj ta stavek ne govori konkretnega. Gotovo pa posamezne vere razlagajo in pojasnjujejo to zapoved po svoje.
Katoličani ponavadi to zapoved razumemo tako: Pojdi k maši in ne delaj nenujnih del!
Pojdi k maši - slavi Boga! Počasti ga! Poglobi se v molitev. Naredi nekaj za svojo dušo. Sprejmi duhovno hrano. - Vsak to potrebuje, vsak! Duhovno hrano namreč. Gotovo pa ni edina možna hrana "krščanski" jedilnik, kje šele "katoliški". Pomembno pa je, da tisto je hrana za duha! Jaz pod tem vidim tudi to, da se človek zaveda svojega mesta v svetu, svoje majhnosti in hkrati odgovornosti.
Ne delaj nenujnih del. Počivaj! Oja, otroci smo ponavadi rekli, da ne bomo naredili nalog.
Dejstvo je, da človek, ki se ne zna ustaviti in dela, dela ..., dela na žalost škodo - tudi sam sebi. Predvsem seveda sebi in svojim najbližjim.
Se zgodi včasih, da kar ne moremo izključiti obveznosti, ker jih je toliko nad nami - ali morda zapisanih v nas ... A ne bi se smelo to dogajati nedeljo za nedeljo.
Vprašanje je, če ima človek, ki se ne zna ustaviti, v resnici kaj več, kot bi imel sicer.
Poleg tega, da je vprašanje, koliko je pridobil z (nedeljskim) delom, je tudi to, da morda izgublja dušni mir, ravnotežje, lahko mu slabijo stiki z bližnjimi ... Ko pa nima časa zanje.

Slovenski pregovor: Kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje - po moje res zelo drži.
Žal - vem, vse prevečkrat tudi nad menoj visi, kaj vse bi morala narediti - in če sem doma, uspem redko čisto izklopiti ta "moram-to-in-to".

Pred časom sem začutila, kako nujno moram na novo ovrednotiti (svojo, našo) nedeljo ... Dobila sem občutek, da se ne bo dobro končalo, če ne bomo spoštovali nedelje. Vedela sem ... da so naše nedelje premalo nedelje ... Nisem vraževerna, mislim, da nisem preveč prestrašena na splošno, a vendar ... začelo me je tiščati pri srcu, vedela sem, da ni prav ... Pa ne zaradi kakšnih predpisov, pravil - temveč zaradi nas samih!

Ni dobro pozabiti na stvari, ki delajo nedelje praznične.

P.S.: Moja družina se toliko "deli" (no, saj je normalno, da če je ljudi veliko, da hodimo na vse strani ... pa vendar ...

Tolikokrat greva na "zemljo" (skoraj 100 km daleč) le midva z mlajšimi otroki ali sama, otroci imajo seveda za svoj dom Ljubljano (logično). Čutim se razsuto v tem, ko imamo tako daleč staro hišo, ki je bila včasih naš dom ... zdaj pa sploh ne vem, kje je naš dom ... če je kje ... No, življenje prinaša dan za dnem nove izzive. In ker se življenje dogaja in ni nekaj stalnega, je dejstvo, da ustvarjamo vse, tudi nedelje vedno na novo ... Torej: dokler živimo, lahko tudi upamo - in prav je tako.