Na eni od zgradb Plečnikovih Žal sem prebirala citate iz Svetega pisma.
"Lazar, pridi ven."
"Deklica, vstani!"
"Mladenič, rečem ti, vstani!"
"Lazar, pridi ven."
"Deklica, vstani!"
"Mladenič, rečem ti, vstani!"
Razmišljala sem o vsebini.
Ob enem takem sprehodu tam mimo je posebej zaodmeval v meni tale: "Pojdi iz človeka, nečisti duh!"
V Svetem pismu so večkrat omenjani hudi, zli duhovi in včasih je poimenovan "nečisti duh". Sveto pismo govori o ljudeh, obsedenih s hudim duhom. Govori o čudežih, ko je Jezus iz kakšnih obsedencev izgnal hudega duha. Govori o tem, kako je hudi duh v puščavi skušal (preizkušal) Jezusa (Mt 4, 1-11).
Večkrat sem že imela občutek, da so (smo?) tudi danes posamezniki obsedeni s hudim duhom, morda ima (skoraj) vsak človek kakšno takšno izkušnjo - tako, ko je čutil, da dela nekaj slabega ali bi skoraj naredil nekaj slabega - in kot da ga ima - v enih trenutkih, lahko pa tudi dlje - v oblasti nekdo drug, neka temna senca.
Jaz osebno se zelo dobro spominjam nekega takšnega dne v svojem življenju. Natančno se spominjam - še po dobrih dvajsetih letih - tistega dne ... bilo je jasno, sončno ... topel septembrski dan ... Imela sem neko preizkušnjo pred seboj. Ki me je je bilo strah.
In naenkrat, prav v tisti preizkušnji, se mi je zdelo, da je naenkrat dan potemnel, bilo je črno in zlovešče.
Zdelo se mi je, da mi Zlo diha za vrat, da me davi, stiska.
Tedaj bi skoraj naredila eno neumnost na cesti, tako, kot je jaz "normalno" nikoli ne bi, saj sem vedno vljudna in pozorna na predpise in dajem prednost drugim, nisem agresivna.
Morda bi preprosto kdo rekel, da me je bilo strah. Jasno, da me je bilo strah. Toda nikoli v življenju nisem tako čutila, kot sem tistega dne.
In še vedno čutim tisto Črno, Smrt, Grozo - ob spominu na tisti dan.
Torej: čeprav sem sama precej stvarna in realistična in ne verjamem prav hitro kakšnim "čudnim" stvarem, vendar verjamem, da je tedaj "nekaj" bilo in da je tudi to del naše stvarnosti - četudi je morda na običajen način nedokazljivo.
(Bila pa sem tudi že zraven, ko so molili nad obsedenci. In slišala strašne glasove, ki so se trgali iz tistega človeka, obsedenega. Kot bi si nekdo drug izposodil telo konkretnega človeka - kot bi se v njem naselilo Zlo.)
No, in na Žalah sem prebrala: "Pojdi iz človeka, nečisti duh!"
Poved me je potegnila v meni zanimivo razmišljanje ... beseda "nečist" v Svetem pismu ponavadi pomeni, da gre za zadeve v zvezi s spolnostjo.
6. božja zapoved pravi: Ne nečistuj oz. Ne prešuštvuj.
Obe besedi sta nekako čudni in "zateženi". Kdo bi razumel, kaj pomeni "prešuštvovati" (če mu seveda ne razložimo). Čudna beseda.
V SSKJ:
prešuštvováti -újem nedov. (á ȗ) nav. ekspr., pri poročeni osebi spolno občevati zunaj zakona: žena je prešuštvovala s sosedom ♪
In "nečistovati". Tudi čudna beseda.
nečistováti -újem nedov. (á ȗ) v krščanskem okolju glede spolnosti ne ravnati, ne živeti v skladu z moralnimi načeli ...
Poiščem še v SP zadetke teh dveh povedi.
Ne nečistuj! Natančno tega ne najdem.
Ne prešuštvuj! Tukaj je 9 zadetkov.
Pomen besede "prešuštvovati", ki je vezan na zvezo, ko je vsaj eden poročen, so verjetno pomensko razširili z besedo "nečistovati". Tako zajame še druge nepravilnosti v spolnosti (v pomenu, da je narobe to in to početi).
Vsekakor pa vsak takoj lahko vidi, da gre za to, da nekdo ni čist oz. da naj bi bili čisti.
Ampak to velja splošno: čisto srce imamo, če nimamo grehov. Če imamo v sebi stvari urejene, če bolj ali manj sproti urejamo zadeve svoje duše. In se to urejanje seveda pozna tudi v našem življenju.
A kljub temu zapoved: Ne nečistuj! ne govori splošno o (ne)čistem srcu, temveč ima zvezo s spolnostjo.
Torej človek še posebej ni čist, če dela kaj, kar prepoveduje 6. božja zapoved.
In kaj prepoveduje ta zapoved?
Prepoveduje vse, kar je proti zdravi, odgovorni, zreli in spoštljivi spolnosti.
In da govorimo v zvezi s tem o (ne)čistosti, pomeni zagotovo to, da je spolnost tako izredno pomemben del našega življenja, da nas cele preveva, nas scelega prežema - tako dušo, duha kot tudi telo.
In tisti, ki ni zvest najlepšemu v sebi, greši proti sebi in bližnjemu in "maže" sebe in bližnjega in svet.
Telo je velik dar. Je "posoda" duha. Telo čuti vse, kar se dogaja v duši. Prisluhnimo sami sebi, resnično samim sebi. Ne tistim hipnim, nezrelim željam, temveč tistemu v globinah duš, tistemu najbolj čistemu. Tedaj bomo najbolj v sozvočju s svojim telesom, dušo in duhom.
Pomisli kdo, s čim vse smo pa morda vsakodnevno obsedeni?
Tako obsedeni, da ne moremo normalno živeli - da se prekomerno ženemo npr. za materialne dobrine, zdravje, svoj ugled v očeh drugih ...
Opazila sem tole stran: Papež Frančišek, izganjalec hudiča?
V Svetem pismu so večkrat omenjani hudi, zli duhovi in včasih je poimenovan "nečisti duh". Sveto pismo govori o ljudeh, obsedenih s hudim duhom. Govori o čudežih, ko je Jezus iz kakšnih obsedencev izgnal hudega duha. Govori o tem, kako je hudi duh v puščavi skušal (preizkušal) Jezusa (Mt 4, 1-11).
Večkrat sem že imela občutek, da so (smo?) tudi danes posamezniki obsedeni s hudim duhom, morda ima (skoraj) vsak človek kakšno takšno izkušnjo - tako, ko je čutil, da dela nekaj slabega ali bi skoraj naredil nekaj slabega - in kot da ga ima - v enih trenutkih, lahko pa tudi dlje - v oblasti nekdo drug, neka temna senca.
Jaz osebno se zelo dobro spominjam nekega takšnega dne v svojem življenju. Natančno se spominjam - še po dobrih dvajsetih letih - tistega dne ... bilo je jasno, sončno ... topel septembrski dan ... Imela sem neko preizkušnjo pred seboj. Ki me je je bilo strah.
In naenkrat, prav v tisti preizkušnji, se mi je zdelo, da je naenkrat dan potemnel, bilo je črno in zlovešče.
Zdelo se mi je, da mi Zlo diha za vrat, da me davi, stiska.
Tedaj bi skoraj naredila eno neumnost na cesti, tako, kot je jaz "normalno" nikoli ne bi, saj sem vedno vljudna in pozorna na predpise in dajem prednost drugim, nisem agresivna.
Morda bi preprosto kdo rekel, da me je bilo strah. Jasno, da me je bilo strah. Toda nikoli v življenju nisem tako čutila, kot sem tistega dne.
In še vedno čutim tisto Črno, Smrt, Grozo - ob spominu na tisti dan.
Torej: čeprav sem sama precej stvarna in realistična in ne verjamem prav hitro kakšnim "čudnim" stvarem, vendar verjamem, da je tedaj "nekaj" bilo in da je tudi to del naše stvarnosti - četudi je morda na običajen način nedokazljivo.
(Bila pa sem tudi že zraven, ko so molili nad obsedenci. In slišala strašne glasove, ki so se trgali iz tistega človeka, obsedenega. Kot bi si nekdo drug izposodil telo konkretnega človeka - kot bi se v njem naselilo Zlo.)
Poved me je potegnila v meni zanimivo razmišljanje ... beseda "nečist" v Svetem pismu ponavadi pomeni, da gre za zadeve v zvezi s spolnostjo.
6. božja zapoved pravi: Ne nečistuj oz. Ne prešuštvuj.
Obe besedi sta nekako čudni in "zateženi". Kdo bi razumel, kaj pomeni "prešuštvovati" (če mu seveda ne razložimo). Čudna beseda.
V SSKJ:
prešuštvováti -újem nedov. (á ȗ) nav. ekspr., pri poročeni osebi spolno občevati zunaj zakona: žena je prešuštvovala s sosedom ♪
In "nečistovati". Tudi čudna beseda.
nečistováti -újem nedov. (á ȗ) v krščanskem okolju glede spolnosti ne ravnati, ne živeti v skladu z moralnimi načeli ...
Poiščem še v SP zadetke teh dveh povedi.
Ne nečistuj! Natančno tega ne najdem.
Ne prešuštvuj! Tukaj je 9 zadetkov.
Pomen besede "prešuštvovati", ki je vezan na zvezo, ko je vsaj eden poročen, so verjetno pomensko razširili z besedo "nečistovati". Tako zajame še druge nepravilnosti v spolnosti (v pomenu, da je narobe to in to početi).
Vsekakor pa vsak takoj lahko vidi, da gre za to, da nekdo ni čist oz. da naj bi bili čisti.
Ampak to velja splošno: čisto srce imamo, če nimamo grehov. Če imamo v sebi stvari urejene, če bolj ali manj sproti urejamo zadeve svoje duše. In se to urejanje seveda pozna tudi v našem življenju.
A kljub temu zapoved: Ne nečistuj! ne govori splošno o (ne)čistem srcu, temveč ima zvezo s spolnostjo.
Torej človek še posebej ni čist, če dela kaj, kar prepoveduje 6. božja zapoved.
In kaj prepoveduje ta zapoved?
Prepoveduje vse, kar je proti zdravi, odgovorni, zreli in spoštljivi spolnosti.
In da govorimo v zvezi s tem o (ne)čistosti, pomeni zagotovo to, da je spolnost tako izredno pomemben del našega življenja, da nas cele preveva, nas scelega prežema - tako dušo, duha kot tudi telo.
In tisti, ki ni zvest najlepšemu v sebi, greši proti sebi in bližnjemu in "maže" sebe in bližnjega in svet.
Telo je velik dar. Je "posoda" duha. Telo čuti vse, kar se dogaja v duši. Prisluhnimo sami sebi, resnično samim sebi. Ne tistim hipnim, nezrelim željam, temveč tistemu v globinah duš, tistemu najbolj čistemu. Tedaj bomo najbolj v sozvočju s svojim telesom, dušo in duhom.
Pomisli kdo, s čim vse smo pa morda vsakodnevno obsedeni?
Tako obsedeni, da ne moremo normalno živeli - da se prekomerno ženemo npr. za materialne dobrine, zdravje, svoj ugled v očeh drugih ...
Galerija (4)
Živa vodaZavezaZvestobaTempelj Svetega Duha
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
