Ne morem več
Hana potiho vstopi v sobo ... Vidi, da ima bolnica odprte oči, strmi nekam predse ... Kam? Kaj vidi?
Hana potiho vstopi v sobo ... Vidi, da ima bolnica odprte oči, strmi nekam predse ... Kam? Kaj vidi?
Hana čuti.
Prišel je čas.
Bolnica se zastrmi vanjo. Strah je v njenih očeh.
"Kaj bo z menoj? Tako švoh sem. Le kaj bo z menoj? Kaj JE z menoj?"
"Zelo ste bolni ..."
"Bo še kdaj bolje?"
"Ne vem ... jaz ne morem tega reči ... zdravnik ve več glede bolezni ... ampak vi veste, da ste zelo bolni ..."
"Ampak kaj je z menoj? Slabo se počutim."
"Vas kaj boli?"
"Ne."
"Vas je strah?" Hana vidi strah v bolničinih očeh.
"Ne. Nič me ni strah."
"Nič vas ne boli ... ampak duša ... duša vas boli ..."
"Ja ..." Kot bi se bolnica oddahnila, kot bi besede ujele in poimenovale njeno stisko.
Hana pomisli, kaj vse je tisto, kar gospo veže na "tukaj", na ta svet.
Morda sluti glavno stisko. Sme poimenovati stvari, kot jih vidi sama?
Bo gospa mogla urediti vse v svojem srcu?
Bo lahko odložila svoja bremena ... morda občutek krivice, da že umira ...? Je "premlada za umreti"? Kdaj je pravi čas? Kdaj je človek zrel?
Hana je gospo vedno čutila kot zelo močno osebo. A zdaj je en ubog prestrašen človek. Ki pa se še zelo oklepa tega sveta. A ta se - verjetno - izmika.
Kako bi bilo njej, če bi bila na bolničinem mestu?
Bolnica zastoka: "Kaj je z menoj? Tako čudno se počutim ..."
"Mogoče ste pa blizu nebesom ..." Hana ve, da je gospa verna.
Gospa molči ... strmi spet predse ...
"Naj grem ali naj še ostanem?"
"Ostanem." Gospa ne zmore besede pravilno povedati. Hana čuti bolničino stisko.
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ..."
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ... Samo prepustite se ... Zaupajte. Vse bo dobro. Bog je tukaj, je z vami ..."
"Hvala ..."
Hana pomisli: Še umirajoča je vljudna ... Ko bi se smela osredotočiti nase ... Bi se morala osredočiti nase ...? Ali pa potrebuje prav te besede?
"Verjemite, gospa, Bog je tukaj, je z vami, je v vas, je okrog vas ... Pozna vas, pozna vaše misli, vaše stiske, vaš strah. Na vas polaga svojo roko. Objema vas. Verjemite. Zaupajte."
"Hvala," šepne gospa.
"On ve, da ste naredili vse, kar ste mogli, naredili tako, kot ste mogli. Morda kaj ni bilo dobro, a On vse to ve. On odpušča. Zaupajte. Vse bo dobro."
"Ne morem več."
"Ni treba ..."
Ampak gospa ne more, toda hoče. Ne bi še odšla.
Hana razmišlja o njeni osebni zgodbi, kolikor jo pozna ... tisto, kar ona zapušča, tisto, kar pušča tukaj ... ali je sama zadovoljna s tem ... čutiti je bila tako trda, trdna, močna, stabilna ... ampak ... je mirna glede tega, kar ostaja za njo ...?
Hana ne ve.
Sama mora dobojevati svoj boj, pomisli Hana.
"Grem zdaj k drugim bolnikom, potem se vrnem, prav?"
"Prav."
"Dam vam še malo vode. Gotovo ste žejni." Gospa je že ves dan odklanjala vse, hrano, pijačo, da jo umijejo, preoblečejo, vse ljudi ... le njo je zdaj sprejela. Hani se zdi, da je gospa tako zelo samosvoja oseba in tako močnega značaja, da bo lahko odšla od tu šele, ko se bo zmogla odpovedati temu, kar jo še veže na tukaj.
V usta ji rahlo potisne slamico. "Pijte! Voda je. Dobro vam bo dela. Boste videli."
Gospa pa kot da ne ve, kaj bi s slamico. Nima moči, da naredi požirek?
Potem Hana namoči palčko z gobico in jo rahlo potisne gospe v usta.
"Voda je to, poskusite popiti!" Gospa oživi, zmogla je, požirek vode je stekel po grlu. Pa še eden. In še eden. Hana pomisli na Kristusa na križu, ko mu vojaki dajo piti "vina z žolčem mešanega" - po gobi, nataknjeni na sulico. "Kot Kristus!" jo spreleti ob bolnici.
"Boste videli, zdaj bo bolje! Jaz zdaj grem, ampak spet pridem. Če le želite."
"Želite." Aha, z jezika ne pride več prava oblika ...
Hana je te besede zelo vesela, saj ne želi biti vsiljiva.
Gospo poboža po licu ... zazdi se ji, da ni tega vajena ... a da ji dobro dene.
Tista moč, ostrina, odločnost se počasi rušijo, blažijo ... počasi sprejema pomoč v najbolj osebnem, najbolj človeškem ...
Ne zmore vsega sama ...
Hana pusti priprta vrata.
S sestro Vido imata veliko dela.
Kasneje gre Hana spet k tej gospe. V hodnik se slišijo besede ... "... ki si v nebesih ... zgodi se tvoja volja ..." Hano spreleti: Kot Jezus na Oljski gori! Kliče Očeta. Pa ga ni ... Samo se čuti, tako samo ...
Bolnica strmi. Strmi v prazno. Ne ... ne v prazno.
Ne bo več dolgo, ve Hana. Narahlo jo poboža, da začuti odziv, ji z gobico navlaži usta, obriše obraz ... požirek vode gospa popije ...
Potem Hana sede h gospe, drži jo za roko. Samo to.
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ... Samo bodite. Bodite to, kar ste. Prepustite se. Vse je dobro ..."
"Ne morem več ... Kaj JE z menoj? Kaj se dogaja? Ne morem več ..."
"Tudi Jezus na Oljski gori je tako čutil. Tudi njega je bilo strah. Strah ga je bilo tega, kar ga je čakalo. Natančno ni vedel, kaj ga čaka. Nihče ne ve, kaj ga čaka ... In tam je bil sam, učence je prosil, da bedijo z njim, a so vsi pospali ... Jezus se je čutil čisto zapuščenega, osamljenega ... Tudi Boga Očeta ni čutil ... Ampak ... ampak potem je iztrpel to svojo stisko ... in rekel: Oče, naj se zgodi tako, kot je prav. Bog ve, kako je prav. ... Naj moliva skupaj?"
"Ne morem ... Oče naš ... ki si v nebesih ... "
Hana pritegne. Vnaša besede, ki jih bolnica ni zmogla izreči ... Popelje molitev naprej, kadar gospe besed zmanjka. Obrazci včasih tako pomirjajo ... Pomagajo moliti ...
"Ne morem več ..."
"Ni treba ... Molim lahko jaz ... Molim namesto vas ... Tako bova skupaj molili. Moja usta bodo vaša usta. Sveta Marija ... prosi za nas grešnike ... zdaj in ob naši smrtni uri ... O Jezus, blagoslovi me, odpusti grehe moje, po svoji ljubi Materi me sprejmi v varstvo svoje ..." Hana upa, da more bolnica svoje življenje predajati v božje roke. Da se v srcu umiri. Da se ne oklepa za vsako ceno tega, da ostane tukaj.
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ... Vse ste naredili ..."
Hana čuti gospejin boj.
Tisti notranji boj.
Prišel je njen čas ...
Hana čuti.
Prišel je čas.
Bolnica se zastrmi vanjo. Strah je v njenih očeh.
"Kaj bo z menoj? Tako švoh sem. Le kaj bo z menoj? Kaj JE z menoj?"
"Zelo ste bolni ..."
"Bo še kdaj bolje?"
"Ne vem ... jaz ne morem tega reči ... zdravnik ve več glede bolezni ... ampak vi veste, da ste zelo bolni ..."
"Ampak kaj je z menoj? Slabo se počutim."
"Vas kaj boli?"
"Ne."
"Vas je strah?" Hana vidi strah v bolničinih očeh.
"Ne. Nič me ni strah."
"Nič vas ne boli ... ampak duša ... duša vas boli ..."
"Ja ..." Kot bi se bolnica oddahnila, kot bi besede ujele in poimenovale njeno stisko.
Hana pomisli, kaj vse je tisto, kar gospo veže na "tukaj", na ta svet.
Morda sluti glavno stisko. Sme poimenovati stvari, kot jih vidi sama?
Bo gospa mogla urediti vse v svojem srcu?
Bo lahko odložila svoja bremena ... morda občutek krivice, da že umira ...? Je "premlada za umreti"? Kdaj je pravi čas? Kdaj je človek zrel?
Hana je gospo vedno čutila kot zelo močno osebo. A zdaj je en ubog prestrašen človek. Ki pa se še zelo oklepa tega sveta. A ta se - verjetno - izmika.
Kako bi bilo njej, če bi bila na bolničinem mestu?
Bolnica zastoka: "Kaj je z menoj? Tako čudno se počutim ..."
"Mogoče ste pa blizu nebesom ..." Hana ve, da je gospa verna.
Gospa molči ... strmi spet predse ...
"Naj grem ali naj še ostanem?"
"Ostanem." Gospa ne zmore besede pravilno povedati. Hana čuti bolničino stisko.
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ..."
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ... Samo prepustite se ... Zaupajte. Vse bo dobro. Bog je tukaj, je z vami ..."
"Hvala ..."
Hana pomisli: Še umirajoča je vljudna ... Ko bi se smela osredotočiti nase ... Bi se morala osredočiti nase ...? Ali pa potrebuje prav te besede?
"Verjemite, gospa, Bog je tukaj, je z vami, je v vas, je okrog vas ... Pozna vas, pozna vaše misli, vaše stiske, vaš strah. Na vas polaga svojo roko. Objema vas. Verjemite. Zaupajte."
"Hvala," šepne gospa.
"On ve, da ste naredili vse, kar ste mogli, naredili tako, kot ste mogli. Morda kaj ni bilo dobro, a On vse to ve. On odpušča. Zaupajte. Vse bo dobro."
"Ne morem več."
"Ni treba ..."
Ampak gospa ne more, toda hoče. Ne bi še odšla.
Hana razmišlja o njeni osebni zgodbi, kolikor jo pozna ... tisto, kar ona zapušča, tisto, kar pušča tukaj ... ali je sama zadovoljna s tem ... čutiti je bila tako trda, trdna, močna, stabilna ... ampak ... je mirna glede tega, kar ostaja za njo ...?
Hana ne ve.
Sama mora dobojevati svoj boj, pomisli Hana.
"Grem zdaj k drugim bolnikom, potem se vrnem, prav?"
"Prav."
"Dam vam še malo vode. Gotovo ste žejni." Gospa je že ves dan odklanjala vse, hrano, pijačo, da jo umijejo, preoblečejo, vse ljudi ... le njo je zdaj sprejela. Hani se zdi, da je gospa tako zelo samosvoja oseba in tako močnega značaja, da bo lahko odšla od tu šele, ko se bo zmogla odpovedati temu, kar jo še veže na tukaj.
V usta ji rahlo potisne slamico. "Pijte! Voda je. Dobro vam bo dela. Boste videli."
Gospa pa kot da ne ve, kaj bi s slamico. Nima moči, da naredi požirek?
Potem Hana namoči palčko z gobico in jo rahlo potisne gospe v usta.
"Voda je to, poskusite popiti!" Gospa oživi, zmogla je, požirek vode je stekel po grlu. Pa še eden. In še eden. Hana pomisli na Kristusa na križu, ko mu vojaki dajo piti "vina z žolčem mešanega" - po gobi, nataknjeni na sulico. "Kot Kristus!" jo spreleti ob bolnici.
"Boste videli, zdaj bo bolje! Jaz zdaj grem, ampak spet pridem. Če le želite."
"Želite." Aha, z jezika ne pride več prava oblika ...
Hana je te besede zelo vesela, saj ne želi biti vsiljiva.
Gospo poboža po licu ... zazdi se ji, da ni tega vajena ... a da ji dobro dene.
Tista moč, ostrina, odločnost se počasi rušijo, blažijo ... počasi sprejema pomoč v najbolj osebnem, najbolj človeškem ...
Ne zmore vsega sama ...
Hana pusti priprta vrata.
S sestro Vido imata veliko dela.
Kasneje gre Hana spet k tej gospe. V hodnik se slišijo besede ... "... ki si v nebesih ... zgodi se tvoja volja ..." Hano spreleti: Kot Jezus na Oljski gori! Kliče Očeta. Pa ga ni ... Samo se čuti, tako samo ...
Bolnica strmi. Strmi v prazno. Ne ... ne v prazno.
Ne bo več dolgo, ve Hana. Narahlo jo poboža, da začuti odziv, ji z gobico navlaži usta, obriše obraz ... požirek vode gospa popije ...
Potem Hana sede h gospe, drži jo za roko. Samo to.
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ... Samo bodite. Bodite to, kar ste. Prepustite se. Vse je dobro ..."
"Ne morem več ... Kaj JE z menoj? Kaj se dogaja? Ne morem več ..."
"Tudi Jezus na Oljski gori je tako čutil. Tudi njega je bilo strah. Strah ga je bilo tega, kar ga je čakalo. Natančno ni vedel, kaj ga čaka. Nihče ne ve, kaj ga čaka ... In tam je bil sam, učence je prosil, da bedijo z njim, a so vsi pospali ... Jezus se je čutil čisto zapuščenega, osamljenega ... Tudi Boga Očeta ni čutil ... Ampak ... ampak potem je iztrpel to svojo stisko ... in rekel: Oče, naj se zgodi tako, kot je prav. Bog ve, kako je prav. ... Naj moliva skupaj?"
"Ne morem ... Oče naš ... ki si v nebesih ... "
Hana pritegne. Vnaša besede, ki jih bolnica ni zmogla izreči ... Popelje molitev naprej, kadar gospe besed zmanjka. Obrazci včasih tako pomirjajo ... Pomagajo moliti ...
"Ne morem več ..."
"Ni treba ... Molim lahko jaz ... Molim namesto vas ... Tako bova skupaj molili. Moja usta bodo vaša usta. Sveta Marija ... prosi za nas grešnike ... zdaj in ob naši smrtni uri ... O Jezus, blagoslovi me, odpusti grehe moje, po svoji ljubi Materi me sprejmi v varstvo svoje ..." Hana upa, da more bolnica svoje življenje predajati v božje roke. Da se v srcu umiri. Da se ne oklepa za vsako ceno tega, da ostane tukaj.
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ... Vse ste naredili ..."
Hana čuti gospejin boj.
Tisti notranji boj.
Prišel je njen čas ...
Galerija (1)
Srčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
