Ne morem spati!

"Mama, ne morem spati!" Sredi noči me zdrami glas našega najmlajšega.

"Teci lulat, potem pa pridi kar sem!" vsa zaspana predlagam.

Mali steče lulat, jaz že spim, ko pleza čez mene in se zarije med moža in mene.

Uf, kakšne ledene tace ima, pomislim, gotovo se je razkril pa ga je zeblo. Stisnem ga k sebi, da mu bo toplo. Njegovo telesce je voljno, mehko, vidim, da že trdno spi!

Napol speča pomislim še, kako neki ni mogel spati, ko pa je zaspal tisti trenutek, ko je zlezel k nama s Turdusom.

Na vsake toliko ponoči se pokrijem, saj Mali vedno vse razbrca.

Ko zjutraj vstanem, Mali še sladko spi. Narahlo ga pokrijem.

Kasneje, ko se zbudi, pride k meni:

"A veš, mama, ko nisem mogel spati?"

" ... si prišel k nama s tatom in - takoj zaspal!"

"Ja, to ja. Ampak, ko nisem mogel spati. A veš, zakaj nisem mogel spati?"

"Zakaj?"

"Ker so kače lezle po meni ..."

"Uf, to je pa hudo," pravim.

"Ja, bila je ena tala majhna kačica," pove z nežnostjo v glasu. "Ena taka majhna."

"Pa si se je ustrašil? Tudi jaz bi se kače ustrašila."

"Ja, pa saj je bila čisto majhna," spet pojasni in pomisli: "Mogoče je bil pa martinček!"

"In ti si pustil Skakalca samega v sobi, a tam so bile kače ali pa martinčki?"

Mali se opravičujoče smeje: "Pa saj so bile čisto majhne. Samo ena je bila. Najbrž je bil en martinček."

Kolikokrat sem se jaz kot otrok bala kač! Kolikokrat sem sanjala o njih. Sanje, v katerih so nastopale kače, so najbrž najstarejše v mojem spominu, dvoje takih se zelo dobro spominjam še danes ... In ponoči nisem upala iz postelje, ker je bilo pod posteljo polno kač. Šele svetloba jih je pregnala.