Ne morem si misliti, da nisem hotel tega otroka!

Fant in dekle, par, oba sredi 20. let, oba s službo, z urejenim bivališčem, s podporo staršev obeh, sta nepričakovano zanosila. To sta zvedela takrat, ko je bilo po naši zakonodaji za splav že prepozno.

Šla sta na komisijo, da jima odobri abortus, češ da nimata socialnih pogojev (dejstvo je, da sta imela možnost urediti si stanovanje vsaj na dveh mestih), in dobila sta napotnico za splav.

Dekle si je sicer želelo otroka, toda on še ni bil "pripravljen". In bog ne daj, da bi se otrok smel roditi, če nista oba zanj! Splav se pa sme zgoditi, če nista oba za otroka.

Potem je fant peljal svoje dekle na poseg. Tam so jima razložili vse, tudi, kaj bodo naredili, kako vse skupaj izgleda ...

Ko je fant vse to videl in slišal, ga je bilo groza. Enostavno vstal je in svoje dekle odpeljal ... domov! Zdelo se mu je pregrozno, kar naj bi se zgodilo ...

Čez nekaj mesecev se je rodil otrok ...

Mladi očka je dobil v naročje svojo malo hčerko.

Presunjen je stiskal dete k sebi in šepnil: "Ne morem si misliti, da otroka nisem hotel!"

Tisočkrat se vprašam, kdo je gospodar življenja. Tisočkrat se mi zdi, da se gre človek Boga. Ima se za Stvarnika. Tisočkrat se mi zdi, da človek izsiljuje samega Boga Stvarnika - hoče uživati sad od vseh dreves, tudi od drevesa spoznanja dobrega in hudega ... domišljavo hoče odločati o vsem ... a kot človek nima "božjega" pogleda ... ne more ga imeti ...

Meni se zdi ponižen človek največji ...