Sol in modrost4. marec 20143430 branj

Ne maram skrivanja za masko

Že ko sem bila majhna punčka, me je bilo maškar strah! Bile so prav grozne, kakšna šema je imela najlonke

Že ko sem bila majhna punčka, me je bilo maškar strah! Bile so prav grozne, kakšna šema je imela najlonke čez obraz. Pustne šeme so bile lahko tudi nevarne, so menda tudi kradle, vsaj rekli so, da je nekdo celo ukradel kuro. Videla sem šeme, prihajale so z brezovimi metlami, mislila sem, da bom tepena ... Pa sem zbežala. Kako sem se skrila za tramovi po streho.

Groza me je bilo ob tem, da je tam človek, verjetno ga poznam, toda zdaj je neprepoznaven. To je bilo zame strašno. Groza me je bilo tudi kasneje, ko sem videla "trgovinske" pustne maske ... togi obrazi, grozni nosovi, tudi sedaj se mi zdijo grozni.

Tudi zdaj mi pust ne pomeni kaj posebnega, zanima me z zgodovinskoetnološkega stališča in s stališča tradicije (običaji, hrana).

Ne maram maske. Želim odkritost, poštenost - in to pričakujem tudi od drugih.

Zelo me razočara hinavščina, prikrivanje, goljufanje ...

Nikoli nisem znala kaj dosti prikrivati, posebno ne žalosti, reakcije na krivice niso bile jezne besede, temveč neobvladane solze, ja, tega me je bilo zelo sram - solze so se vlile tudi še v odrasli dobi.

Oja, sem si mnogokrat želela, da bi znala kaj prikriti. Včasih sem zadržala zase, če ni nihče rinil vame, sem bila "obvladana", če pa je, si nisem znala pomagati.

Se spomnim, ko me je en dan nekajkrat okregal zdravnik (saj ni bilo moje napake, on pa je bil slabe volje) in ko me je spet, ga je moja reakcija tako prestrašila, da se mi je opravičil in še par dni pazil, da ne bo spet kaj narobe.

Ne želim skrivati resnice, toda želim si pa na nek način toliko nadeti masko, kdaj pa kdaj, da nisem preveč ranljiva ... Ne želim, da vame in v moje najgloblje stvari drezajo ljudje, ki mi ne želijo dobrega.

Rada imam iskrene ljudi. A včasih se mi zdi, da ljudje ne govorijo resnice ... a včasih ni nujno, da nočejo govoriti resnice, temveč da je ne vidijo. Prav tako dopuščam možnost, da jaz kakšnega delčka svoje resnice ne prikazujem prav, čeprav se trudim jo spoznati do dna. Marsikdaj različno govorjenje o nečem govori le o različnih pristopih do iste stvari. So delčki resnice. Ali so majhne resnice.

Včasih se ranimo z resnico, s svojo resnico, resnica ima pač svojo ceno. Vendar če smo pošteni, če v resnici želimo drug drugemu dobro, potem bomo raziskali svoje globine, se soočili sami s seboj, morda našli vzrok svoje bolečine, morda ugotovili, da nismo taki, kot smo mislili, da smo.

Ne vem, če je maska v pravem pomenu kdaj dobra ... Če recimo zdravnik ne pove bolniku, da po njegovo ni nobenega upanja na ozdravljenje. Raziskave kažejo, da pozitivne misli zelo veliko vplivajo na dobro zdravljenje človeka.

Sama si želim, da bi mi povedali, kako je z menoj, če bi bila zelo bolna - zelo zelo si pa želim ne samo strokovnega pristopa, temveč morda še bolj človeškega.

Govorjenje bolniku, da bo zdaj zdaj zdrav, bolnik pa drugi dan umre ... je slaba tolažba ...

Prave besede na pravem mestu ...

Ja, želim si, da ne bi nosili mask, da bi pa nosili vedno s seboj prijaznost, sočutje, milino. In da bi ne izkoristili tega, kar pride iz človekove ranjenosti ven in imamo potem v dlaneh. Kako že pravi nek avtor? Takole:

Nihče se ne bi smel dotakniti rane, če je nima s čim obvezati. (Ernest Hello)

Dotikati se ran grobo je pravzaprav zloraba.

Vsakodnevno si natikamo maske, vseh vrst so. Do neke mere je to razumljivo in prav. Da se zavarujemo pred "neprijaznim svetom".

Je pa potrebno, da vemo, kdo smo, kaj čutimo. Potrebno je tudi, da upamo biti odkriti pred najbližjimi ... oz. vsaj pred samim seboj.