Ne bom se opravičil/a

Z najmlajšim sva brala knjižico Ne bom se opravičil (avtorica je S. L. Prokofjeva).

Besedilo govori o tem, kako se fantek razjezi na mamo in se potem noče opravičiti, temveč raje odide. Z njegovo trmo se še marsikaj spremeni ... Po kar težki preizkušnji gre le domov in se opraviči.

Moj sinek z izredno močno voljo je zelo živo doživel zgodbo.

To, da se ne opravičiš, mu je bilo pa vseeno zelo všeč.

Spominjam se dogodka, ko bi se jaz morala opravičiti. To je zahtevala od mene učiteljica.

Tisto leto smo dobili učiteljico, ki je že prvo uro skloftala učenca, ki se je nekaj smejal med uro. Vsi smo se je bali.

Bila je tista, ki je zahtevala nek poseben pozdrav, vem, da smo morali na začetku pouka odzdraviti: "S Titom naprej!" V prvem in drugem razredu tega ni bilo treba.

In ta učiteljica je najbrž sklenila vzgojiti nas nevzgojene otroke, najbrž še nihče ali skoraj nihče ni slišal besede "oprosti". Pri nas doma smo rekli: "Ne bodi hud!" ali pa smo govorili o odpuščanju. Toda "oprosti", to je bilo zame kar nekaj ... nekaj tako netoplega, nekaj neosebnega ... nekaj zaradi lepšega.

Nekega dne med poukom me je v hrbet dregnila sošolka, ki je sedela za menoj. Obrnila se se, da vidim, kaj hoče. Učiteljica je ponorela in zahtevala, da se ji opravičim. Zakaj??? Samo obrnila sem se, sošolka me je butnila ... Bila sem tiho in tudi opravičila se nisem. Napodila me je v kot, kjer sem potem stala več ur. Med odmori so sošolci dežurali, da sem lahko šla par korakov stran. Potem pa hitro nazaj.

Tako je odzvonilo že konec pouka. Bila sem še zmeraj v kotu.

Najbrž bi se opravičila, toda imela sem solze že čisto na koncu in vedela sem, da bi se vlile, če bi le odprla usta. Ne bom se ponižala pred učiteljico!

Sošolci so odšli, z učiteljico sva ostali sami. Čakala je, jaz pa tudi. A ni dočakala mojega opravičila. Potem me je napodila iz šole. Stekla sem ven.

Avtobus, s katerim bi se peljala šest kilometrov daleč, je že odpeljal ... Tako sem se morala odpraviti peš ... Deset kilometrov ... Bila je zima in je zeblo. Zadnji kilometer, ko pelje pot samo navzgor, je bil pretežak. Sedla sem v sneg ob poti ... Na srečo je pome prišel ata, mi vzel torbo ... Malokrat sem začutila tako toplino in hvaležnost do ata kot tisti večer.