Nauk škofa Jegliča - sodoben?

Ko soblogerka stalno ugotavlja, kako strašne stvari je naredila Cerkev ljudem (Cerkev je Slovencem zagnusila seks, jih skregala med sabo, naredila splav za umor ...), objavljam delček nauka samega škofa Jegliča (1850 - 1937), ki je pred 100 leti svetoval zakoncem, kako naj živijo (o škofu A. B. Jegliču tukaj). Dejstvo je, da so bili - po moje - včasih duhovniki veliko pomembnejši kot prosvetitelji, učitelji, kot so danes, tako so s prižnice dejansko tudi poučevali ljudi, ne le v duhovnem življenju, temveč tudi v čem drugem. Danes imajo drugačno vlogo, saj ogromno pravih informacij dobimo tudi drugje, ni potrebno zaradi samih informacij hoditi v cerkev.
Z možem imava staro knjigo (še neprebrano), ki jo je napisal prej omenjeni škof Jeglič, večkrat se pošaliva ob tem, kako je škof svetoval, kdaj naj se mož in žena "združita". Ob 4h zjutraj. Že zaradi téme same kot tudi zaradi tega, ker ob 4h zjutraj praviloma jaz res nisem budna in me tako prav nobene "grešne" misli ne obhajajo, medtem ko pa je moj mož tedaj večkrat že pokonci, saj poudarja zgodnje spanje in zgodnje vstajanje, kot "se perutnini spodobi".
Pa poglejmo nekaj nasvetov, ki jih je ponudil škof Jeglič - k vsaki točki bom dopisala svoje misli:

1. Prvi namen zakonske združitve je, da bi se zarodil otrok. Tega se ne sme nikoli in nikdar onemogočiti. Združitev se mora vselej vršiti tako, da bi žena mogla postati mati. Ogibati se otrok bi bilo protinaravno dejanje in smrten greh, ki bi izzival jezo in kazen Božjo.
Ja, tak je bil včasih pogled! Danes (že vsaj 30, 40 let) se poudarja (Cerkev poudarja!), da je ljubljenje med možem in ženo namenjeno tako rojevanju otrok kot tudi povezovanju zakoncev in utrjevanju njune zveze.
Če me kaj pohujša škofova trditev? Ne. Saj se vendar človeštvo razvija. Kaj vse so včasih mislili drugače - pa gotovo ni vsega kriva ravno vera, ne katoliška ali katera druga krščanska in prav tako nobena druga ne. Vsak prevladujoč pogled je (od) nekje zrasel. In razvoj je valovanje. Ni samo gor.
Ogibati se otrok - protinaravno početje ...?
Sama vem, da je najnajlepše tedaj, ko sta zakonca popolnoma predana drug drugemu in v polnem zaupanju in izročenosti Stvarniku, vesolju, nebesom. Odprta za življenje.
Jaz - vem - nikoli ne bi bila presrečna v aktu ljubljenja, če bi se na nek čuden način zavarovala pred tem, da bi se sploh mogel "zgoditi" otrok.
Seveda pa tedaj, pred 100 leti, najbrž še niso vedeli o naravnih metodah, ki slonijo na samoopazovanju, potrebno je opaziti nekaj znakov, ki povejo, kdaj bo, je (bila) ovulacija - in to usmerja ljubeča se človeka ... pa ne nujno v samo ljubljenje, temveč včasih v odločitev za odpoved - morda za nekaj dni ...
Še to: Dejstvo je, da je najlepše biti skupaj, ko sta oba mirna in sproščena. In to je - glede zanositve, otroka - takrat, ko se ne bojita možne nosečnosti, ko se prepuščata in zaupata, da bo vse prav ... In najlepše je takrat, ko lahko "gresta" zavestno v spolno dejanje, ko upata, da se njuna želja po otroku uresniči (pa naj kdo reče, da vendar ni "ljubljenje" v prvi vrsti namenjeno nadaljevanju vrste!), ko želita sodelovati v stvarjenju sveta.
Koliko ljudi je absolutno gotovih v zanesljivost raznih kontracepcijskih metod? Koliko ljudi se ljubi popolnoma brez strahu? No, simptotermalna metoda recimo narekuje izogniti se spolnim odnosom, če ni čas za otroka! Ta metoda pomaga k sproščenosti "v postelji".

2. Združitev naj se izvrši kar mogoče sramežljivo: dopuščeno je vse, kar je za združitev potrebno. Mož in žena ne grešita, če se dogodi kak pogled po telesu ali kak dotikljaj kamorkoli.
Verjetno tale stavek povzroča zgražanje marsikoga. A mojega ne. Pa nisem zadrta, zavrta in še kaj. Ampak mislim, da vem, kaj je sramežljivost, tista resnična. To ni slaba lastnost, kot se verjetno komu zdi. Sramežljivost ima veliko zveze z nežnostjo, z nevsiljivostjo. Pa s pozornostjo do/za drugega. Sramežljiv človek ne vsiljuje svojih želja drugemu, temveč vidi drugega, svojega najbližjega, svojega najdražjega. V tej luči vidimo, da se tudi danes najdejo sramežljivi ljudje. Le lupina je morda malo drugačna. Malo drugače vidimo telo, bolj si ga upamo pogledati, a vedno v spoštovanju in ne predvsem pod vplivom strasti. Tudi dotiki so sveti. Vemo, kako je telo pomembno, telo je vendar posoda duše.

3. Sveta sramežljivost je največja lepota žene in najboljše zagotovilo družinske sreče in zadovoljnosti. Zato naj mož ne sili žene, da bi se njega dotikovala na spolni del telesa; tudi mož naj ne dotikuje žene na tem delu, ker je nespodobno in bi mogel ženo tam pokvariti, kar bi bilo za oba jako mučno in žalostno.
Mislim, da so mnoge lepe stvari lepe tudi v tem, da niso absolutno ponujane, vedno na razpolago ... Nežna zadržanost in poslušanje samega sebe v nežnem hrepenenju je gotovo nekaj, kar človeka lepša. Glede dotikov - upoštevajmo, da je 100 let vmes - od tega zapisa do danes. V tem stoletju se je mnogo spremenilo. Tudi spolna revolucija je bila in naredila svoje - tako dobro kot tudi slabo, žal veliko slabega. Parkrat sem že rekla, da zdaj gledamo na telo drugače - in če bi škof Jeglič pisal tole pismo danes, bi gotovo nekaj stvari zapisal drugače. Zakaj ne bi gledali na pismo tudi zgodovinsko, ne samo skozi to, kar se danes čudno sliši? Morda pa lahko vidimo tudi to, da je škof pravzaprav mogoče pogumen, upal je javno pisati o tako občutljivi temi, kot je zakonska ljubezen, ljubljenje.
Pokvarjen človek je resnično nekaj hudega ... in tudi spolnost more človeka pokvariti. Predvsem, če se z njo čuti človek zlorablja/e/nega. Ali pa če se ima človek za absolutnega gospodarja, ki lahko počne, kar hoče. V spolnosti kakšni ljudje izživljajo celo maščevanje, morda ne osebi, s katero so, temveč kakšni tretji (in to je zloraba ene, dveh, več oseb).
Torej ni spolnost nekaj, kar nam je dano in s čimer smemo početi, kar nas piči (kot svinja z mehom). Je dar, je sveto - če jemljemo spolnost kot dar, kot sveto, potem nas osrečuje, nam prinaša veliko lepega. Pomaga živeti v vsakdanjiku, lahko tudi blaži kakšne težave. Tolaži v žalosti. Ljubljenje je lahko čudovit pogovor.
Mož naj ne sili žene, da se ga dotika - in obratno, kajne. V ljubezni ni siljenja, kajne! Če je prisila, če ni v popolni predanosti in tedaj, ko je čas za to, ko je prostor v vesolju, ko se vse z vsem izide, tedaj človeka lahko to početje, ki naj bi bilo izraz ljubezni, strašno prizadene.
Včasih so meje zelo ozke.

4. Mož in žena naj pri združitvi ne bota prestrastna, poprej naj opravita molitev in se potem približata eden drugemu prav mirno in obzirno. Ko bi si vse dovoljevala, kar bi strast poželela, bi se poželjivost povečavala, pa tudi telo preveč razburjevalo, kar bi utegnilo škodovati zdravju.
Se sliši čudno? Ne biti prestrastni? Kaj bi to pomenilo? Biti ravno prav strastni! Torej se prepustiti in vendar biti pozorni na/do drugega! Ni to to? Kaj pomaga slediti le svojim željam in morda biti v dvoje, pa vendar popolnoma sam v tem, ko je drugi le nekakšen objekt (zraven), neslišan objekt. Torej poslušati svoje telo, poslušati svojo dušo - in biti ubran v tem/v vsem s svojim dragim/o (možem, ženo). Iz tega izhaja enost. Ki dejansko je možna!
Molite kdaj pred jedjo? Zastarelo? No, pa saj ne obstaja samo klasična molitev. Molitev je tudi zbranost pred jedjo, toliko, da ne planejo ljudje v hrano, kar direkt v lonce. Pa da začnejo skupaj, da jedo skupaj in ne vsak zase ... Molitev ali tišina ali čas zbranosti (iz) ljudi naredi skupnost, a tudi posameznika, ki je morda sam, pripravi na to, kar je pred njim. V njem obudi prošnjo, hvaležnost, mir, spokojnost ...
Prav tako je z ljubljenjem. Morda je kdaj zelo lepo, če ustrežemo neučakanosti (a tudi tedaj morajo biti izpolnjeni eni okviri: varnost, zanesljivost, nežnost ...). Najlepše je, po moje, vsaj najbolj zanesljiva možnost, da dosežemo najlepše, je, kadar se vsaj malo zberemo, pripravimo, se začutimo, čutimo, da so odpadle ovire, se veselimo, da smemo biti skupaj, da nam je to dano ... smemo biti skupaj v polni svobodi, uživati ta dar nebes. V hvaležnosti biti skupaj.
Molitev, seveda lahko tudi klasična, lahko prav tako ubere dve srci na/za isto melodijo, da hodita skupaj - hkrati - in ne vsak sam zase ... sicer sta lahko samo fizično skupaj, duši pa čutita samoto ...
Vsaka stvar v našem življenju se lahko zvodeni, umaže, zlorabi, prav vsaka - če ni v miru srca, če ni v ljubezni, če ni v poslušanju drug drugega ... Tudi ljubljenje ni vedno ljubljenje. Če ni v čisti svobodi, če je vmes karkoli zlorabljajočega, ukradenega, skrivanega. Kajti ljubljenje je odkrivanje, je odprtje, razprtje, je scelega.

5. Mož in žena se moreta združiti katerikoli čas; svetovala bi se pa bolj zgodnja jutranja ura, ko je spanje povrnilo telesne moči in je tudi duša bolj mirna.
No, tukaj priporoča ... Kdaj je duša bolj mirna? Morda res zjutraj? Če je bila noč lepa. Če so se skrbi umaknile. Lahko pa ljubljenje pomaga umirjati dušo ... duši.

6. Pravico do telesne združitve imata koj po poroki.Vendar se Vama svetuje, da se je prvega dne ne poslužita, ampak odgodita na drugo noč. Prvi dan je prevelika razburjenost duše in telesa, moti vedni nemir, šum in hrum od svatov, morda se je malo preveč pilo, zato ni v pravem stanju ne duša, ne telo. Trdi se, da so otroci te noči spočeti bolj slabi in radi pomrjejo.
Zanimiv nasvet. In kar verjamem, da je tako. Predvsem to, kako lepo jima je lahko skupaj ... Ko vendar potrebujeta čas zase ... pripravo ... In če je ohcet skoraj celo noč, le kako bi bilo lahko potem prvič lepo, ko prideta skupaj oba utrujena, morda zaspana, morda neučakana ... Joj, jaz še vedno navijam za spolnost, ki je ni pred poroko. In absolutno navijam samo za spolnost v stalni ljubeči zvezi. Verjamem, da samo tista res prinaša varnost in najbolj osrečuje. Saj pri ljubljenju vendar gre predvsem za vez dveh ljudi scelega (= enost), nikakor se ne more ločevati teles od duš.
Bila sem na poroki, kjer sta potem na ohceti ob določeni uri ženin in nevesta morata oditi v sobo in se čez čas vrniti. Meni je bilo to čudno čudno. Ne bi marala biti na mestu neveste, ki bi morala izpolniti neka pričakovanja okolja!

7. Združiti se vsako noč sicer ni greh, toda bila bi v tem velika nezmernost, pa bi telesi zakonskih prehitro opešali, posebno pri ženi, ako je morda že samo po sebi bolj slabotna. Združevati se vsak teden po enkrat, dvakrat ne škoduje zdravju in telesni moči.
Zanimivo, kaj. Pa saj vendar vsak par zase išče najboljše, kajne! Tukaj nas nasvet škofa vendar čisto nič ne utesni. In kolikor vem, mnogi ljudje niso tako pogosto "skupaj".

8. Žena je pod smrtnim grehom dolžna biti možu podložna, ako resno zahteva. Vendar so pa tudi izjeme. Ako je mož močno pijan [...], ako bi imel mož francosko bolezen [...], jetika se naleze po poljubih, po združitvi le malokdaj [...].
O podložnosti vidimo danes zelo drugače. Ne sprejmem, da bi bil moj mož moj gospodar. ... to je pisano v duhu nekega časa.

9. Kaj je treba storiti za srečo v zakonu: Skrbita, da bota zakon sklenila z Bogom, ne pa brez Boga. Tak prinaša veliko sreče na zemlji in v večnosti. Vse pa pojde narobe, ako skleneta zakon brez Boga. Temelj pravi sreči je in ostane Bog, le od njega prihaja mir in blagoslov.
To je tako kot z molitvijo (pred jedjo, pred ljubljenjem). Biti povezan z Bogom pomeni biti povezan sam s seboj, s seboj v srcu. Prisluhniti v svoje globine, živeti po vesti (po oblikovani vesti, taki, ki prinaša mir srca), samo tako je mogoče lepo živeti. Delati iz miru in ne proti njemu. Potem živita polno svobodo božjega otroka in jo dopuščata tudi drugemu.
Če se oba trudita za to, bo njun zakon lep.

10. Pridna žena je krona moža. Srečen mož, ki ima dobro ženo, leta njegovega življenja se podvoje.
"Priden" mož je krona in veselje svoji ženi. Ji je zvezda na nočnem nebu, je sonce podnevi. (Škofov stavek je oblikovan po besedah iz svetega pisma, mislim, da iz Sirahove knjige, morda poiščem ...)
Njuno življenje je mirno in spokojno.