Vzgoja in spomini22. december 20144662 branj

Nasilje v šoli - kaj moremo narediti?

Ob primeru nasilja v šoli v Desklah (link spodaj) se še kako spominjam, kako je bil pr

Ob primeru nasilja v šoli v Desklah (link spodaj) se še kako spominjam, kako je bil pretepen eden od mojih otrok.

Klicali so nas iz šole, kaj se je zgodilo. Dobro so bili vidni nekateri zunanji znaki nasilja, mislim pa, da bi konkretna učiteljica telefonirala tudi, če bi bilo na zunaj le malo videti.

Potem smo hodili v šolo na pogovore. Samo mi ... druge strani ni bilo. Starši pretepača se niso oglasili, nobena pošta jih ni dosegla. Sicer je pa imel fant na naši šoli že debelo mapo.

Policiji nismo prijavili tistega otroka, saj po mojem mnenju fant niti njegova družina s tem ne bi nič pridobila. Prosila sem, da se midva z možem pogovoriva s fantom, toda v šoli so rekli, da ne.

Potem sem šoli predlagala, da fanta pošljejo na kakšne delavnice, konkretno sem predlagala Bogdana Žorža (o, kako sem zaupala v njegovo vzgojo, sploh tisto, ko je razne "težavne" otroke imel v svojem domu v Čepovanu!).

V šoli so to vzeli na znanje; če bi se to pa tudi zgodilo, ne vem, dejstvo je, da so starši potem vendar reagirali in sicer tako, da so sina prešolali na drugo šolo; tedaj so ga lahko, saj so se nekaj prej preselili na drug konec mesta, ta otrok je pa dotlej ostajal na prejšnji šoli.

Zavedala sem se, da fant lahko še komu kaj stori (najbrž se ga niso kar tako otroci bolj ali manj bali), vendar meni ni bilo do tega, da otroka prešolajo, nujno se mi je pa zdelo, da se na nek način pride do fanta, tako, da se ga dejansko nekdo človeško dotakne. Z avtoriteto odraslega človeka, ki ve, kaj je prav in ki ne popušča kar tako ... Zato bi se mi zdel Žorž s svojo doslednostjo krasen ... Kakšne delavnice - ali kaj podobnega - bi gotovo fantu lahko zelo koristile ...

No, šola nam ni dala možnosti soočenja, vendar sem fanta že od prej precej dobro poznala. Potem enkrat sem naletela nanj pred šolo, sedel je v gruči prijateljev na robu zelenice.

Opazil me je in čutila sem, da je nekoliko v zadregi.

Poklicala sem ga.

Obrnil se je k prijateljem in rekel: "Počakajte malo, kliče me tainta mamica!"

Prišel je do mene.

Vprašala sem ga, zakaj je pretepel mojega sina.

Naj tukaj povem, da se je tisti pretep začel v učilnici mojega otroka, prišla sta dva starejša in eden od njiju se je spravil na nekega učenca iz sinovega razreda. No, in že prej omenjeni fant je pretep opazoval in se smejal. Moj sin si je dovolil vprašanje: "Zakaj se pa smeješ, saj ni nič smešnega!?" Vsi ostali so onemeli ... nihče ni nič upal narediti.

No, in fant je pobesnel: "Kdo je to rekel?!"

"Jaz."

In potem se je začelo. ... Na srečo je prišla učiteljica ...

Zdaj, nekaj dni po dogodku, pred šolo, mi je fant pojasnil, zakaj je to naredil.

"Meni nihče ne bo rekel, kaj smem ...!" mi je rekel.

"Hmmm. Veš, lahko se ti bo velikokrat zgodilo, da te bo kaj razjezilo. Celo zelo razjezilo. Pa se boš moral naučiti obvladati svojo jezo, sicer se lahko zgodi, da boš kdaj koga ubil ... Po nesreči, pa vendar ... Ali pa za vedno poškodoval. Glej, tudi jaz sem jezna nate, ker si grdo pretepel mojega sina. Kaj če bi zdaj v jezi tebe zgrabila in vrgla v tele grme? Bi bila to rešitev? Ne!"

Mislim, da je razumel. Mislim, da je še kdaj potem pomislil na najin pogovor.

Potem sva se razšla ... in malo zatem je bil prešolan.

Večkrat sem ga kasneje videla pred našo šolo, rad je hodil nazaj v to okolje ... vedno me je prijazno pozdravil.

Potem sem pa enkrat slišala, da je v nekem prevzgojnem domu ali morda celo zaporu ...

Bi bilo za fanta bolje, če bi tedaj klicali policijo?

Ne, ne verjamem.

Le morali bi stopiti skupaj, šola, starši in še kdo in fantu jasneje pokazati pot ...