Našel sem eno zvezdico!

S psom se odpravimo na pozen večerni sprehod. Najmlajša sinova, pes in jaz.

Spotoma se odločamo, do kod bomo šli, ali gremo čez polja ali po poti ... In gledamo nebo. Mi trije smo ljubitelji nočnega neba. Tudi z zvezdno karto in svetilko smo se učili "zemljevid neba" v trdi temi.

Ampak danes zvezd skoraj ni. Le tam nekje nad hribi se vidi dele nekega ozvezdja, spominja na Kasiopejo, ampak po moje ni, saj nisem nikoli videla Kasioepeje tam, na južnem, morda jugozahodnem nebu. Ja, kar veliko oblakov je. No, spustimo se po poti proti Modreju in potem se odločimo, da ne gremo čisto dol do Soče, pač pa zavijemo proti pokopališču, ki je nad Mostom na Soči, in potem zaokrožimo nazaj proti domu.

Naenkrat se zabliska. Ena, dva, tri, štejeta fanta. "Kaj?" ju vprašam. "Kaj štejeta?" Zagrmi. Aha, štela sta, koliko sekund bo med bliskom in grmenjem.

Potem nas presenetijo kaplje. Prve počasne, ampak zelo hitro se gostijo. Gostijo in vedno bolj hitijo. Mi mirno nadaljujemo pot. Nekaj časa pod drevjem. Ko pridemo do pokopališča, se vlije po nas, zaščite drevja ni več. Potem gremo nad vasjo in potem navzgor proti domu, po robu polj; na blatnem makadamu nam drsi. Najprej bi jaz skoraj naredila špago, za menoj še oba sinova. "Zdaj je pa na vrsti še pes," se smejemo. Ampak, začuda, psu ni nič zdrsnilo. Ali pa nismo videli, saj smo ga v temi večkrat klicali, da smo vedeli, da je še z nami.

Ko pridemo gor na odprto, kjer se razširi pogled, stopamo v gosto meglo.

"Glej, kakšna megla," pravi starejši od sinov.

Res, megla. Težko nebo se je spustilo čisto nad nas. Vsi smo že do kože premočeni.Tudi starejši sin, ki je, preden smo šli ven, na hitro pograbil mojo bundo in se vanjo oblekel.

"Če kdo najde kakšno zvezdico," pravim, ko se po stari navadi oziram v nebo, "mu dam lupčka!"

"Jaz sem jo našel!" se zmagoslavno zasmeji najmlajši in prihiti k meni. "Tukaj je!" se me dotakne! Kako mi je toplo!

Smejemo se. "Potem pa dobiš lupčka!" rečem, sin nastavi lice ... dež teče po vseh nas in jaz pritisnem en zelo moker poljubček sinu na mokro ličece.

Kmalu smo pri cesti, tam so obcestne luči. Zdaj se tako čudovito vidi, kako zelo dežuje! Škoda, ker ne morem ujeti prizora s fotoaparatom!

Fanta spotoma stopita pod sosedov strešni žleb, čezenj dere voda. Tuš!

No, in še zadnji klanec in smo doma. Od nas curlja, lahko nas bi kdo ožel. Hitro v kopalnico in potem v postelje!

---

(Zgodba od včeraj zvečer.)

Kakšna lepa kaplja! :)