Sol in modrost14. november 20142273 branj

Naše korenine

Mnogokrat omenjamo naše korenine. Kaj to sploh so? Dediščina naših prednikov? Ali pa so korenine tisto, kar je zapisano v nas samih, ne glede na to, kaj so počeli na&s

Mnogokrat omenjamo naše korenine. Kaj to sploh so? Dediščina naših prednikov? Ali pa so korenine tisto, kar je zapisano v nas samih, ne glede na to, kaj so počeli naši predniki? Kje so naše korenine? Korenine nas Slovencev? Tam nekje za Karpati? Ali smo preseljeni s koreninani vred in so sedaj naše korenine tukaj - in to natanko iste, kot so bile pred recimo 2000 leti? Ali so korenine nekaj stalnega, nekaj, kar se nikoli ne spreminja? Nič modifikacije, nič mutacije?
Ali so korenine (morda dedni zapis) vedno enake ali pa nanje vpliva okolje, tako vremenski pogoji kot rodovitnost zemlje? In potem je tu še vpliv kakšnega podjetnega vrtnarja, ki ne samo obrezuje, temveč tudi cepi ali pa celo križa kakšne rastline med seboj ... Z namenom, da bi oplemenitil njihove lastnosti.

Ali smemo reči, da je krompir naša hrana? Čeprav/ker/saj so ga prinesli z druge strani sveta. Isto vprašanje velja za koruzo (sem se nasmehnila, ko sem brala zapiske Evropejke, ki se je pred kakšnimi 300 leti selila v Ameriko in je napisala, da jedo močnik iz rastline, ki daje jedi zelo rumeno barvo!).
Kaj pa paradižnik, a ni tam nekje z Daljnega vzhoda? Je kaj narobe, če ga hvaležno uživamo? In kivi, kaj ni nekoč ta rastlina v naravi rasla in se ovijala po drevju samo na Kitajskem?

Ali bomo zavračali rastline, ki tukaj čudovito rastejo in bogato rodijo, njihov izvor je pa pač nekje drugje? Kaj sploh je avtohtonost? Ali postane neka rastlina po 2000, 3000 letih rasti v neki pokrajini avtohtona?
Jaz osebno imam te rastline za domače, za naše. Nič me ne moti, če so prvotno rasle nekje drugje, v neki tuji deželi, morda samo v Južni Ameriki ali na Japonskem.

Pač pa se izogibam uporabi rastlin, ki pri nas ne morejo kvalitetno rasti ... to velja recimo za kavo, kakav(ovec) (joj, kako bi mnogi sodobni ljudje preživeli brez čokolade?), banane (čeprav hudo hudo mikajo in še cena je nenavadno nizka glede na drugo sadje), ananas, arašide (je pa prijatelj rekel, da je v Dalmaciji odkril neko dolino, malo odmaknjeno v notranjost dežele, v kateri so včasih gojili arašide)!

Kaj pa (naša) vera? Ali ne bi bilo najbolj prav, da vzamemo za dobro vse, kar se v naši kulturi, v naših pogojih dobro "prime" in rodi dobre sadove?
Jaz osebno mislim, da je krščanstvo prineslo ljudem veliko dobrega.
Ko je bil Janez Pavel II. prvič v Sloveniji, kdaj že je bilo to - menda l. 1996! - papež in naša L.), smo navdušeno prepevali pesem: Tisoč let.

Tisoč let je že minilo,
kar je naš slovenski rod
milost vere obsijala,
pokazala pravo pot.
Src slovenskih naj molitev
dviga se od vsepovsod,
vera, upanje, ljubezen
poživi, o Gospod!

(Žal ne najdem uglasbene pesmi!)

Kako lepa je ta pesem, ne znam več vseh kitic, a melodija mogočno odmeva v srcu!
Na kaj torej so vezane "korenine"? Na kraj bivanja ali na izvor nekega posameznika?
V zadnjih letih sem večkrat brala Praznično leto Slovencev (napisal je Niko Kuret). Na spletu večkrat opažam "jezo" posameznikov, ki zametujejo vse, kar ima kakršno koli zvezo z judovstvom, krščanstvom, katolištvom. Vidijo samo grdo in slabo v vsem krščanskem. Zgražajo se nad Cerkvijo, ki je pokristjanila kakšne praznike, ki so prvotno bili "poganski".

O tem sem precej brala in razmišljala.
Kako recimo je bilo s svečnico. Od kje sploh ime praznika. Kaj pomeni?
Hrepenenje po svetlobi je nekaj prvobitnega, od vedno v človeški naravi. Rimljani so v februarju praznovali luperkalij - ljudje so hodili s plamenicami po cestah. V nekih drugih sprevodih, amburbalijah, so s plamenicah podili duhove pokojnih (po knjigi Nika Kureta Praznično leto Slovencev, 2. knjiga).
Svečnica je tudi spomin na to, kako sta starša nesla malega Jezusa v tempelj darovat. Jezus nam predstavlja luč (luč v razsvetljenje ...).
Pa božič. Vemo, da je bil to praznik sonca in da so mu krščansko noto dodali kasneje, tam okrog l. 300. Jezus se ni rodil 25. decembra, verjetno se je rodil v maju, menda kar nekje tam okrog 25. maja!). (Umrl pa je verjetno okrog 10. aprila.)
Ko sem brala o ljudskih običajih, kako so se tudi pod vplivom krščanstva spreminjali, sem pomislila, da je nekatere stvari Cerkev ublažila, morda polepšala, oplemenitila. Skupaj je bilo še lepše kot prej.
Morda je bila judovska vera nekako samo judovska, toda Jezusovo naročilo je bilo: Pojdite po vsem svetu, učite vse narode, krščujte jih ... Njegovo sporočilo je bilo: Pojdite po vsem svetu in oznanjajte vero, ljubezen, upanje!
Kar je dobro - mislim - naj se sadi in seje. Če ni dobro, ne bo raslo.
Nasilno sajenje in sejanje ne more imeti dobrih sadov ...
Včasih sprva niso ustrezni pogoji, a kasneje nastanejo, z dodajanjem gnoja, morda z zaščito pred vetrom ... pred prehudimi vremenskimi pogoji. Vendar rastlina raste svobodno ... nihče je ne more prisliti, da bi rasla, če noče ...

V življenju se marsikaj prepleta, marsikaj sovpliva, se podpira med seboj ...
Svetlo prihodnost jaz vidim v tem, da dopuščamo različnost, da vidimo dobro drug v drugem, drugega moremo plemenititi in drugi nas, svet lahko veliko izboljšamo, če bomo znali sodelovati, lahko bi več uživali v vsem dobrem in si ne metali polen pod noge, polen ali še kaj več ... Kamnov recimo ...

Vsak od nas vsebuje marsikaj, na nas je vplivalo mnogo stvari, tako od zunaj kot tudi od znotraj. Od nas pa je odvisno, kaj bomo s tem naredili. Bomo ohranjali tisto, kar je lepega? Si želim, da bi!

...........................

Nekaj mojih zapisov o tem, ko sem iskala povezave med krščanskim in predkrščanskim v praznovanjih, običajih ...:

Galerija (3)

Kepa soliDarilo dedkovLjudje med seboj

Ana Kos

Avtorica bloga Sol Zemlje

Naše korenine

Galerija (3)

Sorodni zapisi

Punčka

Anketa o uporabi mobitela

Po referendumu ... sem žalostna