Narkomanka, ki je spala v stopnišču

Po objavi zgodbe Narkoman dodajam še zgodbo o narkomanki:

Neke zimske noči me je zbudil mož, češ da je pripeljal v stanovanje mlado punco, ki je spala v stopnišču. Da so jo doma vrgli iz hiše. Da nima doma. Sama. Lepa mlada punca. Kako je mogoče! Kaj je naredila takega? Bila je umazana, skuštrana, toda tako milega videza, da se mi je zelo zasmilila.

Dala sva ji jesti in piti in nekaj obleke.

Prihajala je spat v stopnišče, znala je odpreti zaklenjena vrata ... Ven je šla pogosto šele, ko jo je spodila čistilka. Včasih je za njo ostala kakšna luža. Polulala se je. Ali pa kakšni papirčki. Sem jo opozarjala na to, da naj bo za njo vse čisto, saj sicer ne sme spati tam.

Naši otroci, ki so (ekološko) šli v šolo po stopnicah in ne z dvigalom, so se je večkrat zelo ustrašili ... Morali so jo prestopiti.

Postopoma sva se začeli pogovarjati. Na moje direktno vprašanje, če je narkomanka, je naravnost odgovorila, da je. Aha. Stopnička več. To so torej morda tiste kapljice krvi, ki sem jih videla po stopnicah. Ali kaj bi pomenile kaplje krvi?

Povedala je, da se je zdravila v neki komuni v Franciji. Starši so jo podpirali. Financirali. Komuna je bila zelo "odprta", skupaj so bili fantje in dekleta. Začela je hoditi z enim Italijanom in po nekaj mesecih sta bila gotova, da sta "čista" in da sta sposobna živeti "zunaj". Zapustila sta komuno (predčasno) in šla k njemu domov (to je bilo nekje v Italiji). Njena pripoved je čutiti malo prirejena, gotovo ne želi povedati, kje je morda kakšna njena napaka. Vsekakor je prišla spet domov (češ da je njen fant spet začel z drogo, pa je šla ona stran), toda starši je niso sprejeli. Vrgli so jo na cesto. Kako kruto se mi je to slišalo (tedaj sem prvič slišala neko zgodbo čisto od blizu).

Dve leti da je že na cesti. Poleti spi kjerkoli, pozimi išče kakšno stopnišče in pri nas smo hodili po stopnicah le mi in je nismo metali ven, drugi stanovalci našega bloka, ki so se vozili z dvigalom, je niso niti opazili.

Kaj lahko sedaj naredi?

Povedala sem ji, da poznam nekoga, ki dela v Skali, da se ukvarja tudi z narkomani. Ali bi želela iti na zdravljenje? Rekla je, da ja, toda da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in da je zdravljenje treba pač plačati. Posvetovala sem se s fantom od Skale.

Ponoči sem se pogovarjala z njo, podnevi drugje ...

Tako smo postopoma vse razmislili, organizirali razne stvari, kaj in kako bi bilo mogoče narediti za dekle, da se osvobodi svoje odvisnosti.

Najprej je potrebno samo kriziranje, to pomeni več dni, kakšen teden praktično zapora in nekoga, ki stoji odvisniku ob strani. To pomeni obdobje fizičnega očiščenja strupov, ki si jih je vnesla z mamili. Bruhanje. Hude bolečine. Našel se je nekdo, ki bi jo vzel k sebi.

Potem bi hodila na priprave na vstop v Don Pierinovo skupnost. Ta priprava traja nekaj tednov. Med tednom bi bila tam, tedaj je treba tudi urediti recimo zdravljenje zob in take reči. Smo uredili. Za vikende bi morala biti doma, toda ker je bila brezdomka, se je našel nekdo, ki bi jo vsak vikend vzel k sebi.

In po tej pripravi bi vstopila v skupnost. Našli smo tudi delno pomoč pri plačilu.

Res: vse smo razmislili, vse možno upoštevali, organizirali precej ljudi ...

In potem je napočil dan, ko naj bi počakalo to dekle na tistega iz Skale, ki pride ponjo. Zmenjeni smo bili natančno ob 9.30 v naših stopnicah. In če bi jo kdo prepodil ven, naj čaka kje v bližini vhoda.

Ob 9h je bila tam, ob 9.15 tudi.

Ob 9.25 je ni bilo več! Izginila je! S fantom sva potem preiskala vso okolico, tudi širšo.

Fant od Skale je rekel: "Ni bila še pripravljena."

Rekel je, da vse, kar sem ji fizično nudila, je bilo podaljševanje tega, da ji ni bilo treba narediti nič korenitega zase. Nisem ji dala možnosti, da pade na dno - ker šele potem bo šla spet gor. Meni se je zdelo tako kruto ... Tudi dovoliti spati v stopnišču je zadrževanje človeka v stanju, v kakršnem je.

Vsako noč sem preverjala, če bo prišla. Nekaj noči je ni bilo.

Potem se je spet pojavila, bila je užaljena, češ da je sploh ne razumem, da nimam pojma o njej ...

Seveda sem samo strmela. Rekla je, da jo policija išče, da je zdaj postala sodba pravnomočna, da jo lahko zaradi kraj zaprejo. Da se mora izogibati krajem, kjer jo policija lahko najde.

In potem je ni bilo več. Posredno sem pa zvedela (saj sem se zanimala zanjo), da je bila kasneje v zaporu na Igu. Obiskovala jo je moja prijateljica, ki je sodelovala že prej, ko smo skušali organizirati konkretno pomoč za to dekle).

Nič ne vem, kako je zdaj z njo, z dekletom, ki je hodilo spat v naše stopnišče. In kje je. Ali je uspela priti "ven"? Dvakrat ven. Ven iz sveta odvisnosti in ven iz zapora ...?

Čisto natančno se ne spomnim, saj je od tega minilo že precej let.

Pravijo, da imata Don Pierinova skupnost in skupnost Cenacolo (Čenakolo) najvišji procent ozdravljenja. Cenacolo še višjega.

Kot kaže, je uspešnejša skupnost tista, ki zahteva več od zasvojencev. Tista, ki zahteva več od njih, jim tudi več daje ...

Zgodbo sem prvič objavila tukaj, danes jo objavljam malo prirejeno, z malo dodatki.