Narkoman

Z M. sva v mestu. Ulica je ta čas dokaj mirna, hodiva ob starih vilah. Nekaj nekje zaropota, pa pogledam in vidim enega fanta, ko nekaj "rihta" okno. V trenutku me preblisne: ta obraz mi je znan! Poznam tega fanta! Ne po imenu, ne. Pač pa ...

Pred kratkim sem bila v trgovini. Bil je na blagajni tik pred menoj. Imel je nekaj hrane in pest drobiža in pogajal se je s prodajalko, ali lahko kupi to in to ... aha, jogurt bo moral dati nazaj ... To pa to bo pa lahko kupil.

Fant je bil strgan (kar ni tako strašno v teh časih strganih kavbojk), toda bil je tudi ... no, prav nič dišeč ni bil ... Ali pa je moj nos preobčutljiv.

Prodajalki je rekel: "Toliko sem uspel danes 'nafehtat'! Ne morem več kupiti." Slišalo se je, kot da je kdo kriv, da ni 'nafehtal' več. Da mu niso dali več.

A kdo je kriv, da ni mogel več kupiti? Sploh pa ni bilo tako slabo, kar je kupil; pred blagajno je bilo nekaj hrane, ki ni najcenejša. Take, ki jo jaz ne kupim.

No, in zdaj vidim tega fantu na oknu neke hiše! Hišo sem že opazila, saj me noge dostikrat nesejo po teh poteh. Zanemarjena je, okna neumita, eno razbito ... V pritličju je nekoč bila obrt, zdaj pa vrata zapira železna roleta, gotovo je že dolgo nihče ni dvignil. Nihče tam ne dela. Tudi vrt je zapuščen, bolj ali manj zanemarjen. Take stvari opazim, ko pa ja sanjam, kako bi bilo lepo živeti v hiši!

Torej ta fant tukaj živi! Je sam? Kaj dela v tolikšni hiši? Zakaj ne oddaja? Zakaj ni zaposlen? Zakaj prosi po ulicah?

Ja, že več let ga "poznam". Na videz.

Prvič sem ga srečala na Prešernovem trgu, ko me je prosil z receptom v rokah, da mu kaj dam za zdravila za njegovo bolno mamo. Sram me je bilo prebrati recept (Bog ve, kaj je pisalo na njem ...), zdelo se mi je že tako hudo, da je revež na tem, da prosi, da nisem niti pomislila, da morda sploh nima veljavnega recepta, še manj pa za mamo! Sram me je bilo brati, da ga ne ponižam. Dala sem mu jurja, zame veliko.

Potem me je še večkrat ustavil in dobila sem občutek, da ima morda vedno isti recept.

Kot nek možak, ki me je prosil za denar za avtobus, ker gre iz bolnišnice domov in nima denarja ... Pa me je spet prosil drugi dan ... je prav tako ravno šel iz bolnišnice ... Drugi dan in čez dva dni in čez več dni je še vedno ravno šel iz bolnišnice. (Morda še ni zbral denarja za avtobus?!)

In tega temnolasega fanta, ki sem ga videla na oknu zapuščene hiše, sem še velikokrat videla, dala mu pa nisem več.

Enkrat je pristopil, ko sva se srečali in pogovarjali z mojo sredješolsko profesorico. Spet je seveda prosil. In rekla sem ne. Ko je šel, mi je profesorica rekla: "Fant je narkoman. Vem."

...

In zdaj grem - kot kaže - mimo njegove hiše! Morda je njegova? Hiša, četudi zanemarjena, potrebna popravila, toda v centru Ljubljane, ima svojo vrednost, gotovo veliko. In vrt ima.

Ko bi se fant odločil in šel na zdravljenje!

Ne morem razumeti, da eni tako enostavno prosijo. Jaz bi raje bila lačna. Ali je to služba - prosjačenje? Ja, za ene je. Zasvojenost morda ubije samospoštovanje?

Ko jaz nisem imela denarja za avtobus, sem plačala avtobus do postaje, do kjer sem imela denar, naprej pa pešačila. Da se prepešačiti dvajset kilometrov, le čas je treba imeti. Težko razumem, da nekdo lahko prosi. Ubije samospoštovanje?

Ali je to le pretirani ponos - ne prositi?