Najlepši večer z očkom

Danes, ko posebej mislim na očete (dan očetov), beremo z otroki zgodbo:

V vrsti pred cirkuško blagajno čakajo dva fantka in dva očka. Vid s svojim očkom in Luka s svojim očkom. Fantka se začneta pogovarjati. Vid ponosno kaže majico s sliko Tora, cirkuškega tigra, majico je kupil pri prejšnjem obisku cirkusa. Vid presenečen zve, da Luka še nikoli ni bil v cirkusu, danes gre prvič, za svoj rojstni dan!

Vid mu navdušeno pripoveduje, kaj vse se dogaja v cirkusu, kaj vse bosta kmalu gledala!

Luka posluša z velikimi okroglimi očki.

Potem Vidov očka kupi karti. Že hočeta z Vidom oditi, ko vidita, da Lukov očka nima dovolj denarja, saj neki kuponi ne veljajo in mora plačati polno ceno, toliko denarja pa nima. Lukov očka to pove sinu. Žalostno se odpravita.

Vidu je težko.

Pogledal je kvišku k očku in zašepetal:

"Kaj lahko storiva?"

Vidov očka je za trenutek pomislil in odvrnil: "Sinko, veš, da so igrišča odprta tudi pozno zvečer, kajne? Bi si rad še enkrat ogledal tisto cirkuško predstavo ali raje nekajkrat vrgel na koš?"

Vidov očka da karti sinu v roke in mu reče: "Ti odloči!"

Vid razume! Na njem je, da se odloči, ali gresta z očkom v cirkus ali ne. Ali pa gre Luka s svojim očkom.

Vid razmišlja, da je on to cirkuško predstavo že videl. Luka pa sploh še ni bil v cirkusu.

Začuti toploto v srcu.

Teče za Lukom, ki s svojim očkom odhaja, vidi, da so Luku polzele solze po licih ... in v roke jima potisne vstopnici za cirkus.

Pojasni, da je on že videl predstavo in da gre na košarkarsko igrišče, saj bodo kmalu imeli tekmo ... Luka in njegov oče sta presrečna.

Vid in očka gresta potem na igrišče ... in ta večer je najlepši Vidov večer z očkom ...

(Knjigo Najlepši večer z očkom je priredila Lisa McCourt po zgodbi Cirkus Dana Clarka, ilustrator je Bert Dodson, pri nas jo je izdala založba Učila iz Tržiča 1998.)

...

Otrokom je zgodba všeč.

Tudi mojemu najmlajšemu. Tudi mene se zelo zelo dotakne.

Koliko znamo v resnici gledati na druge? Smo pripravljeni se kdaj čemu odreči v dobro drugega? Kako učimo otroke? Jih učimo samo paziti na denar, ga znati uporabljati, ga koristno uporabljati, uporabiti za svoje veselje, svoje konjičke, svoje potrebe ...? Se nam zdi, da je denar dobro porabljen, če ga damo drugemu, ali da je v tem primeru zapravljen, izgubljen?

Poleg dajanja je tudi pomembno znati sprejeti. Morda Lukov očka zaradi ponosa ne bi sprejel ponujenega darila - in s tem prizadel predvsem sina.

Vid se je lahko veselil svojega daru, ker je videl hvaležnost obdarovanca. Včasih hvaležnosti ne vidimo.

Naj se dotaknem še tega, kar je "stranska" vsebina: cirkus ...

No, to je ena od stvari, ki meni nič ne pomeni.

V cirkusu nisem bila nikoli, na splošno nisem za dresiranje živali v smislu pretiravanja. Mislim, da je luštno domačega psa kaj naučiti - da recimo kaj prinese, da razume nekaj ukazov ... toda dresiranje v take namene je lahko mučenje živali ... Podobno vidim športno udejstvovanje, torej urjenje ljudi, tudi cirkusantov - z namenom še in še izboljševati rezultate ... Kje so meje? Vse za uspeh? Kje so naše osebne meje?

...

Naj nam misli ob zgodbi zaidejo kamorkoli, je dejstvo, da so zato, ker se je Vid odrekel ogledu cirkuške predstave, bili tisti večer (in gotovo tudi kasneje) srečni vsaj štirje ljudje! Če bi se Vid ne odpovedal predstavi, bi sam verjetno ne užival niti v cirkusu, saj bi čutil grenkobo ob spominu na revnega fantka in njegovega očka.

Lepo je, da je Vid deček s čutečim srcem.

Njegov oče mu je namignil dobro rešitev.

Imam tudi jaz čuteče srce?