Najdi si mladega
Bolnica je večinoma sončna in prijazna. Kljub težki diagnozi.
Bolnica je večinoma sončna in prijazna. Kljub težki diagnozi.
Prve dni je govorila: "Joj, ne morem verjeti. Kakšna razlika. Pokažem vam sliko. Glejte jo. Taka sem bila pred tremi meseci. Pa zdaj?"
Hana gleda sliko, gleda bolnico ...
"Pravzaprav vidim enak nasmeh, pa vidim iste prijazne oči. Predvsem to. No, las imate malo manj."
A bolnica kar gleda svojo fotografijo.
Gotovo bi se rada vrnila v čas pred nekaj meseci, v čas praznovanja svoje obletnice, v čas, ko je bila mogoče glede zdravja še brezskrbna ...
Tako fotografija gotovo ne pomeni le tega, kako drugačna je po njeno bila pred nekaj meseci, temveč predvsem tisto strašno mejo, ki jo je prestavila iz zgodbe zdrave ženske srednjih let v bolnico, ki je za smrt res še premlada. Hana pomisli, kako je zadnjič rekla ena gospa - ob smrti nekega bližnjega: da je bil mlad ... no, "mlad za umret" ... za umreti še premlad.
Kdaj je človek dovolj star, da ni "premlad za umret"? Ko se staramo, se meja viša.
Ko je človek star 20 let, se mu zdi 30 ali 35 let zelo veliko. Marsikateremu mlademu se zdi 30 let imeti enako, kot biti star.
A ko ima človek 50 let, tudi na šestdesetletnika ne gleda kot na (zelo) starega.
Tako razmišlja Hana ob bolnici ... njenih let je.
Bolnica je krasna ženska, topla, sijočih oči in nasmeha.
...
Postopoma se bolničino stanje slabša. Gospe začne nagajati spomin. Ne povezuje več vsega pravilno.
...
Hana ji poda kozarec vode, ga drži, da ne pade, bolnica se zasmeje: "O, to bom pa takoj popila!" in z užitkom popije nekaj požirkov.
Naenkrat odmakne kozarec.
"Tamala!" zavpije. Hano spreleti. Hčerko kliče.
"Veste, sinko je tukaj," pravi bolnica, "tako je lušten, kar ugriznila bi ga!" reče nežno.
"Sin bo prišel, bo!" reče Hana. Sinko je že dolgo sin. Bolnica pa podoživlja malega sinčka.
Bolnica se zasanja, ko jo Hana preoblači.
"Glejte, kako lepo majico imate! Prav pristoji vam!"
Bolnica se obrne k Hani: "Najdi si mladega ... ne starega."
Hm?
Hana pozna bolničinega moža, zelo je skrben, zelo pozoren. Ni pa ravno mlad. Seveda ne.
Le kaj se plete zdajle v glavi tele gospe?
"Vi imate zelo dobrega moža."
"Ja, res je ... Bolje je imeti starega kot mladega. Star te vedno prenaša. Star je vedno s teboj. Staremu ne smrdiš ..."
Hana pomisli, kakšno modrost je bolna gospa izrekla. Človek, ki (se) more zaupati svojim tudi v bolezni, v usihanju moči, v težavah, ki spremljajo bolezen, v umiranju, ki more sprejeti, da ni vedno dišeč, sijoč, nasmejan ..., takemu človeku je veliko olajšano. In svojcem, ki svojega dragega sprejemajo v vsem tem, tudi.
Človek pač ni vedno mlad in lep in zdrav.
In večina ljudi ne umre angelsko lepih.
Ampak izrazi na obrazih pokojnih so večkrat angelsko lepi!
"Zdaj ste pa preoblečeni, čisti ste, kot novi. Najbolje, da greva kar na ples," se posmeje Hana. Bolnica je navdušena: "Ja, greva na ples!"
"Krasno bi bilo, kajne. Pa ne moreva. Pa bo tudi tukaj dobro, kajne!"
"Ja. ... Tamala, pridi!" spet zakliče gospa. Le kje misli gospa, da je? Doma?
"Še rožice vam prinesem, da jih povohate. Tako lepe so!" Hana podrži šopek pred obrazom bolnice, ona ga gleda, povoha in kar žari.
Bolničine oči se smejejo. Res, le kako je mogoče, da je tako sijoča! Od kod toliko sonca?
Iz čiste duše?
Prve dni je govorila: "Joj, ne morem verjeti. Kakšna razlika. Pokažem vam sliko. Glejte jo. Taka sem bila pred tremi meseci. Pa zdaj?"
Hana gleda sliko, gleda bolnico ...
"Pravzaprav vidim enak nasmeh, pa vidim iste prijazne oči. Predvsem to. No, las imate malo manj."
A bolnica kar gleda svojo fotografijo.
Gotovo bi se rada vrnila v čas pred nekaj meseci, v čas praznovanja svoje obletnice, v čas, ko je bila mogoče glede zdravja še brezskrbna ...
Tako fotografija gotovo ne pomeni le tega, kako drugačna je po njeno bila pred nekaj meseci, temveč predvsem tisto strašno mejo, ki jo je prestavila iz zgodbe zdrave ženske srednjih let v bolnico, ki je za smrt res še premlada. Hana pomisli, kako je zadnjič rekla ena gospa - ob smrti nekega bližnjega: da je bil mlad ... no, "mlad za umret" ... za umreti še premlad.
Kdaj je človek dovolj star, da ni "premlad za umret"? Ko se staramo, se meja viša.
Ko je človek star 20 let, se mu zdi 30 ali 35 let zelo veliko. Marsikateremu mlademu se zdi 30 let imeti enako, kot biti star.
A ko ima človek 50 let, tudi na šestdesetletnika ne gleda kot na (zelo) starega.
Tako razmišlja Hana ob bolnici ... njenih let je.
Bolnica je krasna ženska, topla, sijočih oči in nasmeha.
Postopoma se bolničino stanje slabša. Gospe začne nagajati spomin. Ne povezuje več vsega pravilno.
...
Hana ji poda kozarec vode, ga drži, da ne pade, bolnica se zasmeje: "O, to bom pa takoj popila!" in z užitkom popije nekaj požirkov.
Naenkrat odmakne kozarec.
"Tamala!" zavpije. Hano spreleti. Hčerko kliče.
"Veste, sinko je tukaj," pravi bolnica, "tako je lušten, kar ugriznila bi ga!" reče nežno.
"Sin bo prišel, bo!" reče Hana. Sinko je že dolgo sin. Bolnica pa podoživlja malega sinčka.
Bolnica se zasanja, ko jo Hana preoblači.
"Glejte, kako lepo majico imate! Prav pristoji vam!"
Bolnica se obrne k Hani: "Najdi si mladega ... ne starega."
Hm?
Hana pozna bolničinega moža, zelo je skrben, zelo pozoren. Ni pa ravno mlad. Seveda ne.
Le kaj se plete zdajle v glavi tele gospe?
"Vi imate zelo dobrega moža."
"Ja, res je ... Bolje je imeti starega kot mladega. Star te vedno prenaša. Star je vedno s teboj. Staremu ne smrdiš ..."
Hana pomisli, kakšno modrost je bolna gospa izrekla. Človek, ki (se) more zaupati svojim tudi v bolezni, v usihanju moči, v težavah, ki spremljajo bolezen, v umiranju, ki more sprejeti, da ni vedno dišeč, sijoč, nasmejan ..., takemu človeku je veliko olajšano. In svojcem, ki svojega dragega sprejemajo v vsem tem, tudi.
Človek pač ni vedno mlad in lep in zdrav.
In večina ljudi ne umre angelsko lepih.
Ampak izrazi na obrazih pokojnih so večkrat angelsko lepi!
"Zdaj ste pa preoblečeni, čisti ste, kot novi. Najbolje, da greva kar na ples," se posmeje Hana. Bolnica je navdušena: "Ja, greva na ples!"
"Krasno bi bilo, kajne. Pa ne moreva. Pa bo tudi tukaj dobro, kajne!"
"Ja. ... Tamala, pridi!" spet zakliče gospa. Le kje misli gospa, da je? Doma?
"Še rožice vam prinesem, da jih povohate. Tako lepe so!" Hana podrži šopek pred obrazom bolnice, ona ga gleda, povoha in kar žari.
Bolničine oči se smejejo. Res, le kako je mogoče, da je tako sijoča! Od kod toliko sonca?
Iz čiste duše?
Galerija (2)
Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
