Najceneje, kako največ prihraniti - in Momo

Včasih smo z otroki veliko brali, daljše knjige v nadaljevanjih. Tako smo prebrali skupaj tudi Momo. Avtor je Michael Ende.
Ta zgodba je bila pred nekaj leti tudi tema za poletni oratorij.

(Mimogrede, naši otroci so nekoč poimenovali našo muco po glavni junakinji iz te knjige - tukaj o naši Momo.)

...

In ob misli, da napišem prispevek Najceneje, ki me navdihuje že dolgo časa - najceneje je to, da česa sploh nimam, ker tistega ne potrebujem! - ugotavljam, kako se pokrivajo moje misli v zvezi s tem, kar želim zapisati, z vsebino knjige Momo.
Gledala sem tudi film o tej deklici. O deklici, ki je imela čas!!
O deklici, ki je znala poslušati.
Ki se je znala najlepše igrati z drugimi otroki.
Ob kateri so se pobotali celo skregani ljudje.
Znala je ustvarjati vzdušje, v katerem so se razreševali konflikti.
In kakšno zvezo ima ta knjiga z vsebino, ki jo želim sporočiti?

Moji otroci navijajo za ta in ta mobitel, za ta in ta paket, no, pa ne le otroci, vsa reklama je obrnjena tako, da bi nas prepričala, koliko bomo prihranili, če bomo imeli to in to in to in to ...
In to velja za polno področij življenja ...
Vsi ponujajo, kaj vse bomo dobili, če bomo kupili to in to, naročili, se zavarovali ...
Koliko bomo prihranili ... In vsi bi tako radi prihranili ...
Sivi gospodje s cigarami v knjigi Momo govorijo, koliko časa bodo ljudje prihranili, če bodo ljudje spali manj, jedli manj (časa), porabili manj časa za obiske bolnih ljudi ...
A vse kaže, da če človek bolj in bolj varčuje čas, manj ga ima.
Misel iz knjige: A čas je življenje. In življenje prebiva v srcih. In kolikor bolj so ljudje z njim varčevali, tem manj so ga imeli. (str. 77, v izdaji Mladinske knjige 1978)

In sem spet pri ponudbah TV programov, internetnih uslug, mobi paketov, zavarovanj, nakupov na vse mogoče načine ...
Če postaneš naročnik nevemkateregamobipaketa, imaš mesečno 1000 sporočil zastonj! In ne vem koliko minut, morda ur pogovora!
Wau!
A pa je res "wau"?
Jaz imam mobitel brez naročnine, ker nočem imeti še ene položnice, in ugotavljam, da kličem, kolikor je nujno (in niti malo več! In celo na neodgovorjene klice ne pokličem vedno, odkar sem tako doklicala razne akviziterje in druge ponudnike uslug, ki jih absolutno nočem, recimo ponudbe zavarovalnic ... akviziterjev ...) in napišem sporočil, kolikor je nujno, pa še kakšnega več ... in se je že zgodilo, da sem "naložila" 20 evrov hkrati in denarja ne porabila v treh mesecih (res je, da me kakšni ljudje z naročnino kličejo nazaj, torej ne govorimo na moj račun) ... So me opozorili z Mobitela, da moram spet napolniti, ker je minilo že tri mesece!
In sem začela razmišljati, kako vsi želimo kaj prihraniti ... pa si človek naroči mobipaket, kjer ima 1000 sporočil zastonj - ampak potem se splača le, če jih 1000 res tudi napišeš. Ali če potem govoriš ne vem koliko po telefonu, da tisto "šenkano" porabiš.
In tako se je zgodilo enemu bližnjemu, da je poslal sinu nujno sporočilo, sin pa je dobil hkrati 200 sporočil od svojega prijatelja, ki ga je malo hecal, in potem je sin vse skupaj zbrisal, ne da bi vmes opazil nujno očetovo sporočilo!
Ja, občutek, da se splača, nas dostikrat dela odvisne!
A v resnici ni prav nič podarjenega, vse plačamo. Že na kakšen način.

Čeprav imam zastonj 1 000 000 sporočil, sem "aristokrat", če jih napišem natančno toliko, kot jih je potrebno.
Pisati tja v ene tri dni je onesnaževanje, in to hudo onesnaževanje ... je kraja časa, je nasilje nad drugimi, nad prejemniki, ki imajo morda nujnejše delo. Je obremenjevanje prejemnikov. (Enako doživljam pošiljanje raznih mailov - ko jaz prepošiljam, pri vsakem sporočilu posebej pomislim, za koga bi bil kateri primeren, marsikatero sporočilo pa samo izbrišem, ker se mi ne zdi vredno prepošiljanja.)
Pisati kar tako - zato, ker je zastonj - je neumnost.
Po moje vse te ponudbe niso od dobrega.
Tudi plačati internet toliko in toliko in ga imeti 24 ur na razpolago morda ni najboljša možnost. Ker ljudje dostikrat zelo drugače gledamo na stvari, ki jih plačamo po porabi, kot če je cena enotna, ne glede na to, če nas cel mesec ni na internetu ali pa če imamo dnevno 20 ur vključen internet ...
Imeti 1.000 programov na TV na dosegu, tudi to ni ne vem kakšna dobrobit.
Bolje bi bilo, če bi se človek bolj omejeval. Če bi plačal od tega, koliko gleda, koliko je na internetu, koliko govori po mobitelu oz. koliko sporočil napiše ...
Oz. da bi ne koristil vseh možnosti do konca, četudi se mu vse ponuja.
Človek brez mej v resnici morda sploh ne živi svobode, morda je niti okuša ne ...
Kaj je torej najceneje?

Ko je v trgovini razprodaja in ponujajo npr. 50 % znižano blago ...
Če grem in kupim, ker res potrebujem, potem se je splačalo.
A če kupim, ker je pač razprodaja in ne zaradi nujnosti, da tisto imam, potem je vprašanje, če v resnici kaj pridobim.
Ugotavljam, da imajo recimo v trgovini 50 % znižano, a če tja sploh ne grem, imam 100 % znižano! In še čas sem morda porabila za srčne stvari ...
Verjetno je malo drugače pri tistih, ki jim nakupovanje pomeni fitnes, kulturni dogodek, ekskurzijo, izlet, srečanje z ljudmi, zadoščenje ... jaz pa doživljam iskanje obleke in obutve kot breme ... škoda časa, škoda energije ... Glede cunj bi bila kar nuna, pa bi oblekla, kar pač oblečejo pripadnice kakšnega reda ... No, ampak črne ne bi marala nositi. Pa rjave tudi ne. Modro bi nosila!