Nadarjenost in sodelovanje

"Imam eno karto viška. Greš na koncert?" kliče prijateljica. Hitro pomivam posodo naprej, nataknem krilo in bluzo, pa še sandale, in že tečem. Tečem skozi dišečo Ljubljano, lipe cvetijo in dišijo.

Kmalu sedim na balkonu Gallusove dvorane.

Pogled mi objame ta mogočen prostor, oči se mi ustavijo na orglah in zdrsijo na oder tam spodaj ...
Nekaj glasbil je na mestih in mnogo stolov ... Časa je še dovolj, pa malo za hec poštejem stole in pomislim: čez 70 ljudi bo sodelovalo, da bo nam v dvorani lepo!
Potem glasbeniki napolnijo oder, postavijo se vsak na prav svoj prostor. Začne se uglaševanje instrumentov, kar je zame nekaj čudovitega! Vedno! Vedno me gane - zasliši se prvi zvok in pridruži se vedno več instrumentov - gre kot mogočen val čez vse te ljudi, kaj čez ljudi, čez celo dvorano gre ... prav gor do "neba".
Potem se začne koncert in ...

... me odpelje, dobesedno odpelje nekam ... nekako nisem v dvorani! Dobim občutek, da je Evelyn Glennie čarovnica (tale koncert ni bil ravno predvčerajšnjim, pa ne najdem skladb, ki smo jih poslušali, objavljam pa zdaj zaradi spominjanja na misli, kako nekaj dobrega lahko nastane prav zaradi dobrega sodelovanja), da čara, da ustvarja nekaj na novo! Na odru ustvarjajo take glasove, da dobim občutek, da je v dvorano prihrumel motor! Razločno sem slišala šklopotati dež! Joj, neverjetno. Onamotopoije še in še. In vmes glasovi, včasih posameznih, včasih skupine instrumentov, včasih celega orkestra. Prelepe melodije.
Ploskanje na koncu tega dela je gotovo iskreno, iz srca, mislim, da je morala "čarovnica" nazaj na oder štirikrat ali petkrat.
Glasbe jaz ne znam opisovati, doživetij in občutij ob njej tudi ne, včasih me globoko prevzame, včasih me pretrese, včasih me spočije in odpelje ... nekako neubesedljivo je to, kar čutim.

Rada pa bi povedala, kaj me vedno znova tako presune, fascinira!

Na fotografiji je nastop glasbene šole Center, Lj., v filharmoniji (kjer ni dovoljeno fotografirati, tega ne počnem). Začne se pa vse skupaj z mnogo vsakodnevnega dela ...

Vedno sem pretresena ob tem, ko vidim sodelovanje, delavnost, isti cilj. Vsak ima prav svoje mesto, samo tisto. Ima jasno vlogo. In vse skupaj je potem neko veličastno delo. Na nek način je prav vsak pomemben, tudi tisti, ki je le eden od mnogih, ki ni solist.
Tolikokrat hrumimo, kako smo individuumi, kako smo unikatni, kako hočemo delati po svoje, pred mojimi očmi se pa dogaja živo, do korenin živo sodelovanje prav vseh na odru! In ko vlečejo svoj lok po strunah violinisti, je mnogo rok, ki dela prav enako kretnjo.
In to, kar se potem sliši, je ... hm ... recimo, da je nebeško (ko sem bila punčka in sem v cerkvi nad in za seboj (na koru) slišala pevce, sem bila prepričana, da pojejo angeli, gotova sem bila, da ljudje ne morejo peti tako lepo!).
In ko sem pred koncertom tekla skozi Zvezda park in mimo Maxija, sem s pogledom ošinila hišo, kjer ustvarjajo pravične zakone, predpise in ne vem kaj še vse - parlament ...
Ko potem sedim v Cankarjevem domu, me objema vednost, koliko lahko naredimo ljudje, če sodelujemo ... in pomislim: Kako bi bilo lepo, če bi naši politiki takole sodelovali, sodelovali res zato, da bi bilo državljanom lepo!
Ko ne bi mislili na to, kako bodo koga okrog prinesli, kako bodo glavni, kako si bodo izborili čim več denarja zase ... Ko bo res prvi, za kogar bodo delali: človek.
Glasbeniki imajo ob vstopu v šolo, službo ... gotovo preizkus nadarjanosti ... glasbenega daru ...
Kaj pa če bi morali kandidati za poslance dokazati, da imajo posluh za državo in za sodržavljane?