Na veliko soboto - brez smisla?

Velika noč je seveda prepoznavna po zunanjem, pa še kako prepoznavna. Po čisto določenih jedeh, ki so nam na razpolago po "dolgem postu", po obredih v cerkvi: veliki četrtek kot spomin na zadnjo večerjo, umivanje nog; veliki petek - češčenje križa, edini dan v letu, ko maše sploh ni - ker je Jezus umrl; velika sobota je v glavnem predvsem v pripravi hrane, zjutraj je še blagoslov ognja ... No, seveda so tudi molitve ob "božjem grobu".

***
Danes je velika sobota.

Ustavljam se pri prvi soboti, tisti po Jezusovi pravi smrti.
Prva sobota po Jezusovi smrti je morala biti strašna. Posebej za njegove bližnje, za Marijo, za prijatelje, za ljudi, ki so ga imeli radi, vanj zaupali ...
Vse njihovo pričakovanje se je zrušilo.
Tista sobota je morala biti žalostna, zelo žalostna. Brez svetlobe. Brez upanja. Bila je samo smrt. Smrt ne le njihovega prijatelja, temveč tudi smrt njihovih pričakovanj. Jezusovih besed, ko jim je pripovedoval o tem, kaj se bo zgodilo, niso tisti trenutek prav nič razumeli - in preden se je zgodilo, kar pripoveduje Pismo, tudi niso razumeli. Kako bi le.
Kako bi človek mogel razumeti, da gre vse skozi smrt ... Da je smrt poslednja preizkušnja. Da smrt morda nekaj dokonča, dopolni, naredi resnično ter resnično vredno.

Veliki petek v vsakdanjem življenju.
Pogosto ga čutimo. Doživljamo.
A danes vidim veliko soboto drugače, kot sem jo videla doslej.
Na nek način še težjo od velikega petka.
Dan po.
Dan po dejanju, po storjeni hudi krivici ...
(Ki se je zgodila meni ali ki sem jo naredil/a jaz drugim ...)
Dan po koncu.
Dan, ko mislimo, da se je čisto vse zrušilo, da se je zgodil konec sveta, potem pa začutimo, da smo vendarle živi (smo res?) ... vsaj fizično živi ... dušo pa čutimo mrtvo ... A če bi bila res mrtva, ne bi čutili tako neznanske, neznosne bolečine.
Dan, ko morda globoko, za vse življenje, obžalujemo neko svoje dejanje.
Ko bi se tako radi vrnili pred veliki petek - če bi se le bilo mogoče.
Dan, ko bi tako radi vrnili svojih "30 srebrnikov", ki smo jih dobili za izdajo (Juda Iškariot je namreč dobil 30 srebrnikov za izdajo Jezusa) ... Še več, dvojno bi dali, 60 srebrnikov bi dali, samo da ne bi izdali "Jezusa" in s tem predvsem sami sebe.
Kako težko je, ko si za vse življenje naložimo neko hudo breme ... je bilo res treba????
Sobota, velika sobota je neizmerno dolga ...

ČE JEZUS NI VSTAL ... po tej dolgi soboti, potem je res prazna naša vera.
A vstati moramo tudi mi sami. Dan za dnem, vedno znova.
Po vsakem padcu.
Pa če še tako težko.

Velika sobota je potrebna ... pa kaj hrana in vse to kot priprava na praznik!
Po moje je predvsem potrebna kot prazen prostor, v katerem se iščemo, gremo do dna ...
In če je vse dobro, se najdemo.
Vemo, zakaj smo tukaj.
In - ker VEMO, ker nam je bilo dano slišati in razumeti, moremo zaupati, da trpljenje velikega petka in vse te dolge in težke sobote ni brez veze, ni brez smisla ...

*

Zato bo jutri velika noč.
In ta velika noč ima že zametek v nas, je kot cvetni popek, ki se prebuja.
Mi to ponavadi vemo, v hudem trpljenju se lahko to vedenje izgubi, zastre ... Tudi za dlje časa.
Jezusovi učenci so pa orali tedaj ledino ...