Na obali od sončnega zahoda do vzhoda

En tak lep, prelep spomin:

Želja je bila prenočiti pod milim nebom - ob šumljanju morja. Priložnost se je ponudila proti koncu avgusta pred dvema letoma, s sobote na nedeljo. Nekaj naših otrok je imelo srečo, da so lahko preživeli šest dni na morju, v Strunjanu, ker sodelujejo v župniji kot pevci, ministranti, animatorji ipd. - in potem sva z možem prišla ponje ...
In najmlajša fanta sta potem bila seveda za to, da preživimo eno noč res tik ob morju!

Popoldne je minilo, sonce je zahajalo ...
Jaz sem v življenju doživela zelo malo morja in takole zvečer na obali menda sploh še nisem bila ...
Očarana sem strmela v nebo. Tako zelo lepo!















Potem smo si pripravili ležišče. Štirje bomo in pes. Ko se je stemnilo, je bilo še kar nekaj ljudi okrog, a potem so postopoma odhajali. Mislim, da so poleg nas ostali samo še eni, vsaj ob 3h zjutraj sem videla nekoga nekje naprej na obali uporabljati svetilko ...
Noč je bila prelestna!
Rahel veter občasno. Zvezde na nebu. Kako drugače so izgledale kot na Mostu na Soči, kjer jih največkrat opazujem ...
Luna je bila še za hribom, nas ni obsvetila ... morda tudi za oblaki, ki so delno prekrili nebo.
Je bilo mrzlo? Niti ne. Res pa nismo imeli prav veliko obleke in odeje, saj je bilo potrebno nesti precej daleč ...
In ja, bilo je precej trdo. A ne tako, da bi ne spali kar precej dobro, posebej vsi moški, hi hi.
Jaz sem bila vsa raznežena ob tem, da smem biti tam pod milim nočnim nebom, da je poleg mene nekaj mojih najdražjih, da se smem tiščati k možu. Prisluškovala sem morju in gledala zvezde.
In nobenega strahu, da bi kdo zgrmel v vodo (kot me je bilo strah ob Idrijci, bom pokazala enkrat, kakšna je bila noč ob Idrijci!).
In potem se je počasi začelo daniti! Čisto počasi in tiho in mirno. Spokojno, spokojno!
Začela sem oprezati, kje se bo zdaj pokazalo sonce. A ga kar ni in ni bilo.
In tudi oblaki so ovešali nebo.
Grem soncu naproti, se odločim!







Odpravim se po zalivu ... Spokojno je, počasi postaja vse svetleje.





Ojej, tam zadaj je sonce!





In zagledam košček sonca!





In ptice v zlatem sončnem vzhodu!







In tamle čez je Izola. Vsa v zlatu!



Vračam se - tam daleč vidim Piran.



Pohitim proti mojim. Obala je prazna. Sami smo. Počasi pride par ljudi, a morda je še prekmalu. Ali pa ljudje slutijo dež.
Mi počasi pospravljamo odeje in drugo, gremo še v vodo, mož plava daleč, daleč, jaz plavam manj - ampak več kot kdajkoli doslej. Se pozna, da sem splavala hudo odrasla in da ne maram, da mi pljuskne voda v obraz in nisem ravno sproščena v globlji vodi. Ampak ... preplavala sem kar dolgo razdaljo.
Sonca na to stran sploh ni bilo, še dobro, da sem ga šla poiskat v Izolo!
Kaplje, ki so se vsule z neba na suho in izžejano zemljo, so nas počasi usmerile v hrib ... proti Križu in do avta.
Ostaja pa spomin, lep, miren, nežen.