Na Nanos v "obvezanih" čevljih
Razmišljam o mleku ... in se spomnim
. "Imaš planinske čevlje v avtu?" me vpraša mož.
"Ne vem več, ampak saj grem lahko gor v teh," pokažem na te, ki so na mojih nogah.
A to, ali so moji planinski čevlji v avtu ali ne, je kar naenkrat postalo zelo pomembno. Ko sem namreč v Ajdovščini lezla iz avta, sem ugotovila, da se podlat enega čevlja drži samega čevlja samo pri prstih, medtem ko je ves ostali del odstopil ...
Ojej!Pregledava avto, mojih planinskih čevljev ni. Ampak da zdaj ne bi mogla na Nanos? Ma neee!
Gospod, pri katerem sva se ravno ustavila, mi je dal konec špage. In z mojim možem potem rešujeva moj čevelj, kakor veva in znava. "Obvezujeva", povezujeva ...
No, potem se z Razdrtega odpraviva skozi idiličen gozd .. Kako lepo je!
Aha, vrvica se je zrahljala, jaz sem našla "klopco" in z možem spet popravljala moj čevelj. Smejem se mu, da on ni "žnidar", kar so bili njegovi predniki (domače ime hiše, kjer se je rodil), temveč "šuštar"!
Na srečo ima moj mož s seboj še dve stari vezalki, nekaj "prve pomoči" je le imel v avtu!
Malo bolj zares strmina, skalce, klini, veriga ... skratka: krasno!
Sonca ravno ni, pokazalo se je res komaj malo, malo je tudi kapljalo z neba ... ampak dan je bil prelep.
Zaradi mojega čevlja, ki kar ni in ni hotel ostati "skupaj", sva imela pa precej postankov ... Za pošten oddih.
Kakšen razgled! Občudujem!
Občudujem ... in ...
... kar naenkrat ugotovim, da se je odprl še drugi čevelj! Gre mi na smeh. Hecna reč, res.
Pomislim, da mi je bilo prej žal, ker bom stran vrgla cel par čevljev, ko je vendar en čevelj še dober - saj vendar ne morem uporabljati enega samega!
A zdaj naenkrat mi je jasno, da nobenega čevlja ne bom "šparala"!
Kaj zdaj? Deprofundis je zavil prej po malo drugi poti ... No, me bo že kje počakal.
Odvežem tanko vrvico, ki nama je dal gospod iz Ajdovščine, in ... hm, kako naj vrvico "prestrižem"?
S kamnom! Vrvico preganem na polovico in potem ob kamnu prerežem vrvico. Tako silno močna sem, da se dokončni prerez zgodi tako iznenada, da mi roka odleti v kamen.
Potem si povežem čevelj ... prva pomoč.
Mimoidočim povem, da oskrbujem rane ranjencem!
Pred kočo na Nanosu: Prijazno dekle v koči nama da dolg konec močnejše špage in ... najbrž še nikoli doslej ni nihče tako lepo in tako pogosto - oskrboval mojih dveh nožic!
Potem pa navzdol. Z "ranjenima" čevljema na nogah se mi zdi varneje in enostavneje iti po manj strmi poti,
torej izbereva tisto, ki se spusti proti cerkvi sv. Hieronima, potem pa zavijeva proti Razdrtemu.
Nebeško lepa pot!
Ja, jaz bi taka nebesa!
Spet najdem klopco! Eee, na tej bi pa res z veseljem dolgo dolgo posedela! 
Potem naju pozdravi takle jesenskopomladno okrašen gozd.
Zelena barva je barva upanja ...
Pomlad!
Ko greva spet skozi pašnik, se s kravami pogovarjava ... 
Oba sva navdušena nad prelepim dnem, ki sva ga imela možnost tako polno zaužiti. Ne, en "razsut" čevelj nama že ne bo zagrenil lepega dne! In ga nama ni! 
Galerija (22)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
