Na drugi strani
Večkrat se peljem z vlakom iz Ljubljane do Mosta na Soči in v drugo smer tudi. Vožnja traja dve uri in pol ali več, odvisno od zveze na Jesenicah, ko je potrebno prestopiti.
Večkrat se peljem z vlakom iz Ljubljane do Mosta na Soči in v drugo smer tudi. Vožnja traja dve uri in pol ali več, odvisno od zveze na Jesenicah, ko je potrebno prestopiti.
Ponavadi imam s seboj otroke in z njimi ponavadi hodim z ene strani vagona na drugo, da si "moževo" dolino, Baško grapo, čim bolj ogledamo, da sledimo Bači, da sledimo cesti, po kateri se dostikrat peljemo z avtom.
In vedno se vsedemo tako, da so najbolj znane hiše, zaselki na "naši" strani vlaka.
Potem pa enkrat, ko sem šla na vlak sama, sem s knjigo v roki sedla lepo k oknu, ne da bi sploh kaj mislila, kam sem sedla.
In ko je vlak speljal s postaje pri Mostu na Soči, je v mojo zamišljenost posegel krasen prizor: pogled na dolino Idrijce, peljali smo se nad cesto, ki pelje v smer proti Idriji ... in utrnilo se mi je, da nikoli ne gledam iz vlaka v to smer, čisto vedno sem na drugi strani - kajti druga stran gleda v smer proti naši hiši in seveda hišo od daleč pozdravljam.
Pomislila sem, koliko zamudim, ker sem vedno na drugi strani.
Pravzaprav sem vedno na prvi strani, zdaj sem pa na drugi.
V teh globokih mislih sem kar obtičala. Pomislila sem, kaj vse zamudim, če sem vedno le na eni strani. Koliko vsega ne vidim, ne opazim. Ne spoznam.
In kako lepo je tudi na drugi strani!
Mnogokrat je na obeh straneh lepo!
Tedaj sem opazila na svoji strani (torej na desni, kjer praviloma nikoli nisem) male konje - poniji! sem pomislila - a vlak je že bil mimo.
Dovolj sanjanja, sem si rekla, zdaj bom pa še kaj s fotoaparatom ujela!
Z bežečega vlaka sem lovila posnetke gozdov, hribov, sonca, sence ... Kakšni mogočni gozdovi so tam v pobočju Kojce in drugih bribov na levi strani Bače!
Pa še posnetki z drugega jutra, ko sem se vračala spet na Primorsko in sem sedela na tisti "prvi" strani, ja, to ponavadi "lovim", ko se bližam Mostu na Soči ali ko od tam odhajam:
Tukaj Bača priteče v Idrijco, ki se potem tam naprej, pri Mostu na Soči, zlije v Sočo.
Misel, kako lepo je na drugi strani, je prerasla v razmišljanje, koliko lepega smo lahko deležni, če skušamo videti z več strani. Vidimo tako sončno in senčno plat.
Tudi matematiko ali kakšen nam neprijeten predmet morda vzljubimo, če ga uspemo videti tudi z druge strani.
Meni je postala zgodovina všeč skozi zgodbe, ki jih je profesorica v srednji šoli stresala vsako uro med nas. Prej mi je zgodovina pomenila le neke letnice in nesmiselne vojne in revolucije.
Hčerkina učiteljica je pri matematiki povedala marsikaj iz zgodovine matematike in nekaterim otrokom je sicer nepriljubljeno matematiko zelo približala.
Lažje smo prizanesljivi, ko slišimo kakšno težko zgodbo z več vidikov. Morda ne samo od najbolj vpletenih, temveč morda še od koga "z vrha" ... Z distance.
Zanimivo je poskusiti videti s stališča politične levice, desnice.
S stališča vernih, nevernih.
Skušati najti tisto, kar nas ločuje - in kar nas povezuje. In graditi na tem, kar nas povezuje. Seveda pa ohranjati to, kar je nam sveto ...
Škoda je, če se branimo pogleda z druge strani. Oz. pogleda na drugo stran.
Ponavadi imam s seboj otroke in z njimi ponavadi hodim z ene strani vagona na drugo, da si "moževo" dolino, Baško grapo, čim bolj ogledamo, da sledimo Bači, da sledimo cesti, po kateri se dostikrat peljemo z avtom.
In vedno se vsedemo tako, da so najbolj znane hiše, zaselki na "naši" strani vlaka.
Potem pa enkrat, ko sem šla na vlak sama, sem s knjigo v roki sedla lepo k oknu, ne da bi sploh kaj mislila, kam sem sedla.
In ko je vlak speljal s postaje pri Mostu na Soči, je v mojo zamišljenost posegel krasen prizor: pogled na dolino Idrijce, peljali smo se nad cesto, ki pelje v smer proti Idriji ... in utrnilo se mi je, da nikoli ne gledam iz vlaka v to smer, čisto vedno sem na drugi strani - kajti druga stran gleda v smer proti naši hiši in seveda hišo od daleč pozdravljam.
Pomislila sem, koliko zamudim, ker sem vedno na drugi strani.
Pravzaprav sem vedno na prvi strani, zdaj sem pa na drugi.
V teh globokih mislih sem kar obtičala. Pomislila sem, kaj vse zamudim, če sem vedno le na eni strani. Koliko vsega ne vidim, ne opazim. Ne spoznam.
In kako lepo je tudi na drugi strani!
Mnogokrat je na obeh straneh lepo!
Tedaj sem opazila na svoji strani (torej na desni, kjer praviloma nikoli nisem) male konje - poniji! sem pomislila - a vlak je že bil mimo.
Dovolj sanjanja, sem si rekla, zdaj bom pa še kaj s fotoaparatom ujela!
Z bežečega vlaka sem lovila posnetke gozdov, hribov, sonca, sence ... Kakšni mogočni gozdovi so tam v pobočju Kojce in drugih bribov na levi strani Bače!
Pa še posnetki z drugega jutra, ko sem se vračala spet na Primorsko in sem sedela na tisti "prvi" strani, ja, to ponavadi "lovim", ko se bližam Mostu na Soči ali ko od tam odhajam:
Tukaj Bača priteče v Idrijco, ki se potem tam naprej, pri Mostu na Soči, zlije v Sočo.
Tudi matematiko ali kakšen nam neprijeten predmet morda vzljubimo, če ga uspemo videti tudi z druge strani.
Meni je postala zgodovina všeč skozi zgodbe, ki jih je profesorica v srednji šoli stresala vsako uro med nas. Prej mi je zgodovina pomenila le neke letnice in nesmiselne vojne in revolucije.
Hčerkina učiteljica je pri matematiki povedala marsikaj iz zgodovine matematike in nekaterim otrokom je sicer nepriljubljeno matematiko zelo približala.
Lažje smo prizanesljivi, ko slišimo kakšno težko zgodbo z več vidikov. Morda ne samo od najbolj vpletenih, temveč morda še od koga "z vrha" ... Z distance.
Zanimivo je poskusiti videti s stališča politične levice, desnice.
S stališča vernih, nevernih.
Skušati najti tisto, kar nas ločuje - in kar nas povezuje. In graditi na tem, kar nas povezuje. Seveda pa ohranjati to, kar je nam sveto ...
Škoda je, če se branimo pogleda z druge strani. Oz. pogleda na drugo stran.
Galerija (9)
Zlata skrinjaŠčepec soli
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
