Na božični dan v šoli
Spomin: Božični dan. Ura matematike. V učilnici je bilo
Spomin:
Božični dan. Ura matematike. V učilnici je bilo prijetno toplo in sonce je sijalo naravnost med nas. Bilo bi prav prijetno, če ne bi imeli ravno matematike, te učiteljice smo se vsi bali, saj je znala biti zelo huda in včasih je kdo dobil tudi klofuto ... in enega sošolca je butnila z glavo ob tablo.
Okno učilnice je bilo odprto in svež hladen zrak je lil med nas.
Tedaj je začelo zvoniti v cerkvi gori nad šolo. Zvonilo je k maši.
Učiteljica je kar poskočila, vsa besna je tekla k oknu, ki ga je zaloputnila, rekla je: "Nikoli ni miru! Ne ponoči ne podnevi!"
Ja, res, ona je stanovala v učiteljskem stanovanju v nekoč cerkveni hiši poleg cerkve. In v noči, ko je zvonilo k polnočnici, ona ni imela miru niti ponoči.
Pravzaprav jaz o tem ne vem veliko, saj sem imela do cerkve v eno smer dve uri hoda in k polnočnici nisem hodila. Je res, da so sredi noči zvonili, za polnočnico? Najbrž so res zvonili.
Močno se spominjam petard (samo pripovedovanja), ob katerih so uživali veliki fantje in zaradi katerih je rohnel naš župnik, da naj vendar dajo mir in da pokanje nima nobene zveze z božičem in mirom, ki ga prinaša novorojenček Jezus.
Govorilo se je tudi, da so vrgli eno petardo celo v hišo, kjer je stanovalo precej naših učiteljev ... in učitelji seveda niso hodili v cerkev ... saj niso niti smeli.
Vedeli smo sicer, da kakšen hodi skrivaj, drugam, kaj dosti pa o tem nismo vedeli.
Spominjam se učiteljice, ki ni hodila v cerkev, potem se je pa upokojila in začela hoditi k maši, kar lepo v našo župnijsko cerkev. Upokojitev je bila zanjo prava prelomnica.
Kako sem jo debelo gledala, a lepo se mi je zdelo, da vidim učiteljico v cerkvi ... jaz sem učitelje vedno spoštovala, nekatere globoko spoštovala, nekatere bolj plahospoštovala = se jih bala. In videti, da učiteljica pride v cerkev, je bilo zame skorajda kot kompliment, ko hodim jaz tudi.
Posebno mi ostaja v spominu, kako je bil hud naš župnik, če so otroci, ki so imeli verouk, čakali zjutraj (verouk smo imeli pred šolo, ob 6.30 se je začel - in kdaj sem morala jaz že iti od doma tisti dan, ko je bil verouk; avtobus je pešačenje skrajšal za eno uro, a samo za šolo, za verouk seveda avtobusa ni bilo!) pred župniščem in kričali. Rekel je, da naj pridejo vsi v cerkev, če je še maša, četudi pridejo samo za 5 minut. Govoril je: "Če bodo učitelji videli, da tekate in razgrajate tako zgodaj zjutraj okrog, vam bodo dali šolo še bolj zgodaj!"
Vsekakor sem vedela, da noče imeti konfliktov z učitelji!
Ni videl pomena v tem, da bi eden drugega motili.
No, in nek božični dan v šoli mi še posebej ostaja v spominu. Tisto okno, kako je počilo, ko je oknica s silo priletela v okvir. Na srečo se okno ni razbilo.
Otroci smo nemo sedeli, kot miške, nihče si ni upal trzniti ... da ne bi kdo dobil kakšne klofute.
Bilo nas je strah, mene tudi. A globoko v sebi sem mislila, da petarde res nihče ne bi smel vreči, sploh pa ne v neko vežo ali skozi okno (tako so govorili, morda so se le širokoustili).
O tem sem razmišljala na sveti večer (24. decembra), ko sem se vračala od maše ... in uživala mestni mir ... bilo je precej tiho v Ljubljani, kakšna petarda se je sicer kje slišala, toda ni imela nobene zveze z verniki. Mi smo v spokojnem miru "popraznovali" mašo in se še malo ustavili po maši v pogovorih pred cerkvijo.
Tako je: dobri prazniki prinašajo mir ... nobenega pokanja ne potrebujejo, da bi bili res prazniki ...
Okno učilnice je bilo odprto in svež hladen zrak je lil med nas.
Tedaj je začelo zvoniti v cerkvi gori nad šolo. Zvonilo je k maši.
Učiteljica je kar poskočila, vsa besna je tekla k oknu, ki ga je zaloputnila, rekla je: "Nikoli ni miru! Ne ponoči ne podnevi!"
Ja, res, ona je stanovala v učiteljskem stanovanju v nekoč cerkveni hiši poleg cerkve. In v noči, ko je zvonilo k polnočnici, ona ni imela miru niti ponoči.
Pravzaprav jaz o tem ne vem veliko, saj sem imela do cerkve v eno smer dve uri hoda in k polnočnici nisem hodila. Je res, da so sredi noči zvonili, za polnočnico? Najbrž so res zvonili.
Močno se spominjam petard (samo pripovedovanja), ob katerih so uživali veliki fantje in zaradi katerih je rohnel naš župnik, da naj vendar dajo mir in da pokanje nima nobene zveze z božičem in mirom, ki ga prinaša novorojenček Jezus.
Govorilo se je tudi, da so vrgli eno petardo celo v hišo, kjer je stanovalo precej naših učiteljev ... in učitelji seveda niso hodili v cerkev ... saj niso niti smeli.
Vedeli smo sicer, da kakšen hodi skrivaj, drugam, kaj dosti pa o tem nismo vedeli.
Spominjam se učiteljice, ki ni hodila v cerkev, potem se je pa upokojila in začela hoditi k maši, kar lepo v našo župnijsko cerkev. Upokojitev je bila zanjo prava prelomnica.
Kako sem jo debelo gledala, a lepo se mi je zdelo, da vidim učiteljico v cerkvi ... jaz sem učitelje vedno spoštovala, nekatere globoko spoštovala, nekatere bolj plahospoštovala = se jih bala. In videti, da učiteljica pride v cerkev, je bilo zame skorajda kot kompliment, ko hodim jaz tudi.
Posebno mi ostaja v spominu, kako je bil hud naš župnik, če so otroci, ki so imeli verouk, čakali zjutraj (verouk smo imeli pred šolo, ob 6.30 se je začel - in kdaj sem morala jaz že iti od doma tisti dan, ko je bil verouk; avtobus je pešačenje skrajšal za eno uro, a samo za šolo, za verouk seveda avtobusa ni bilo!) pred župniščem in kričali. Rekel je, da naj pridejo vsi v cerkev, če je še maša, četudi pridejo samo za 5 minut. Govoril je: "Če bodo učitelji videli, da tekate in razgrajate tako zgodaj zjutraj okrog, vam bodo dali šolo še bolj zgodaj!"
Vsekakor sem vedela, da noče imeti konfliktov z učitelji!
Ni videl pomena v tem, da bi eden drugega motili.
No, in nek božični dan v šoli mi še posebej ostaja v spominu. Tisto okno, kako je počilo, ko je oknica s silo priletela v okvir. Na srečo se okno ni razbilo.
Otroci smo nemo sedeli, kot miške, nihče si ni upal trzniti ... da ne bi kdo dobil kakšne klofute.
Bilo nas je strah, mene tudi. A globoko v sebi sem mislila, da petarde res nihče ne bi smel vreči, sploh pa ne v neko vežo ali skozi okno (tako so govorili, morda so se le širokoustili).
O tem sem razmišljala na sveti večer (24. decembra), ko sem se vračala od maše ... in uživala mestni mir ... bilo je precej tiho v Ljubljani, kakšna petarda se je sicer kje slišala, toda ni imela nobene zveze z verniki. Mi smo v spokojnem miru "popraznovali" mašo in se še malo ustavili po maši v pogovorih pred cerkvijo.
Tako je: dobri prazniki prinašajo mir ... nobenega pokanja ne potrebujejo, da bi bili res prazniki ...
Galerija (1)
Ko zadišijo spominiLjudje med seboj
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
