Morski prašički in - ali je življenje v kletki svoboda?

Otroci so velikokrat prosili za to, da bi imeli živali ... Večkrat smo že vse načrtali ... pa ni bilo na koncu nič iz tega ... saj sem jaz VEDNO ugotovila, da živali potrebujejo SVOBODO.
Ptičkov, ki so sicer mene najbolj mikali, ne, ker je kletka ja tako majhna! Ptički sodijo v naravo!
Ribic ne, saj je akvarij ... tako majhen.
Hrčkov ne, ne teh ne maram, so kot miši in jaz miši NE MARAM ... Imamo staro bajto na Primorskem in miši ... uf ...
Muce ne, ne sodi v blok. Pa smo jo celo imeli, dobili bolno muco in potem nas je pet imelo mačjo bolezen. Ena hči ni smela v šolo več kot tri mesece. No, saj ni bila zato žalostna! :-)
Psa ne, ne sodi v blok. Pa kdo bo hodil z njim ven ...
No, zmeraj znova je bil zadržek predvsem v NEsvobodi!

In potem smo se odločili za morske prašičke! Po oglasu smo našli prijazno brejo pujso! Dali smo ji imeli Falbala (menda je bila Falbala ljubljenka Obelixa!).
In mi, ki smo vedno ZA dojenčke, smo komaj čakali na mladičke! In so se "zgodili" na žalost prav tisti dan, ko je bila hči v bolnišnici! Bila sta dva: Bela in Herkul. Čez dva meseca smo imeli nov zarod, čez malo več je imela mladičke še Bela! In potem še enkrat. Čeprav smo dajali pujse naprej, jih je bilo stalno veliko! Enkrat smo jih imeli 15 hkrati!
Uživali smo v imenih: Sončnica, Krjavelj, Krka ... Postopoma smo uspeli zajeziti nadaljevanje rodu; Herkula smo dali posebej, ubogi revež, tako je grizel žičke kletke! Zraven smo dali še druge moške pujse.
Da ne bi bilo več težav s podmladkom, smo razdali vse pujse, obdržali smo le Belo in Falbalo. Herkul je "šel" po oglasu - "oddajamo ga zato, ker povzroča mladiče!" (sinova ideja!)

In zdaj glede svobode: Najbolj me je šokiralo, ko smo pujse dali v sobi na tla ... in oni so stekli nazaj v kletko! Vau. Torej je za nekatere svoboda življenje v kletki! Kdo bi si mislil! Tam je varnost, je hrana ... Je vse osnovno, kar žival potrebuje ...
Ko smo šli za več kot dan z doma, smo živalce vedno jemali s seboj. Predvsem na Primorsko. Tam smo ogradili nekaj m2 trave in dali pujse tja. Sprva sploh niso vedeli, da lahko jejo travo kar tam, v travni samopostrežni! Kar čakali so na človeško roko, da jim bo postregla!
Kasneje so se pa le naučili sami si postreči v zakladnici narave!
Če so kdaj ušli iz svojega pašnika, je bilo bolj po nesreči kot namerno. Včasih niso našli luknje nazaj. Včasih je tudi kdo prenočil v kakšnem grmu, ker ga nismo uspeli najti ...

Doživeli smo marsikaj s temi našimi prašički, vendar to, da so rinili nazaj v kletko in da ko smo jih spustili v travo, niso vedeli, da lahko travo sami jedo, mi res ni šlo v glavo in me še zdaj preseneča.

Za marsikoga je verjetno življenje v kletki najlepša svoboda!