Morda se je pa ustrašil pokopališča? ;-)

Ob mojem zapisu o tem, kako sem bežala pred ..., se je v komentarjih razvil pogovor o tem, ali je pametno hoditi ponoči na pokopališče ali ne ...

In sem se spomnila na en dogodek izpred dobrih dvajsetih let:

S prijateljico, s katero sva hodili skupaj k slovenščini, sva kdaj pa kdaj uspeli iti v gledališče. In tako sva se nekega poznega večera vračali iz Mestnega gledališča in jaz sem njo, ki jo je bilo strah iti samo po Miklošičevi ulici, pospremila na glavno avtobusno postajo.

Potem sem šla na Bavarski dvor na svojo šestico.

Ko sem čakala na avtobus, je pristopil moški in me ogovoril. Prijazno sem mu odzdravila. A ko je začel malo bolj tiščati vame, sem se odmaknila in nisem hotela imeti z njim stika.

Pripeljalo je več avtobusov, tudi moj, in vstopila sem. Ko sem opazila, da vstopa tudi on, sem poiskala prostor, kjer ni mogel prisesti. In gledala le v šipo. A v odsevu sem videla, da sedi tik za menoj. "No, zanimivo," sem pomislila, "tudi on je z mojega konca." Potem je avtobus speljal ... Napeto sem čakala, da neznanec izstopi. Ko do Ježice še ni izstopil, sem začela misliti, kaj ... kaj če izstopi na moji postaji!? Moja je zadnja ali predzadnja ... Uf ...

Postajalo me je strah. Dejansko je bil moški vsiljiv, bila je ura skoraj polnoč, na cesti ne bo ljudi, mož doma z otroki spi - in nimamo telefona in za mobitel mogoče tedaj še niti slišala nisem ... Moški pa se je kar prilepil za menoj, čutila sem stalno prisotnost.

Pa sem naredila načrt: do zadnje postaje čakati je nevarno. Sploh je tam še manj obljudeno. In temačen je skoraj cel del poti do hiše, kjer smo tedaj stanovali.

Torej: če se on ne odpravi z avtobusa vsaj na predzadnji postaji, moram tedaj dol jaz. Ampak čim bolj na hitro, da mi ne bo mogel slediti.

Avtobus pripelje na Črnuče; ko se približa postaji, planem iz avtobusa in stečem v temo med hišami pod cesto.

Poznala sem vse te hiše, v tem kraju sem učila verouk in zelo dobro sem vedela, od kje so moji otroci! Lahko sem na pamet tekla in našla prehod na drugo ulico spodaj. Toda tudi moški je skočil iz avtobusa in stekel za menoj.

Postalo me je groza. Še bolj sem tekla! Dobila sem občutek, da je zame nevarno, čeprav v resnici ne vem, kaj hoče od mene, toda resnica je bila, da ga nisem vabila s seboj ... Bala sem se ga, strašno bala!

Tekla sem ... Že sem pri odcepu, kjer lahko po bližnjici stečem skozi vrtove k domači hiši. Toda ne. Kaj pa če me dohiti ... in če me ne, bo vedel, kam sem šla ...

Tečem naprej ... Bližam se pokopališču ... Sklep: Če se je povečala razdalja med nama, stečem čez pokopališče in domov ... prehod je tam ... In če ta človek ni domačin, ne bo vedel, da je zadaj prehod ...

Če je razdalja enaka ... ali ... Bog ne daj, manjša ... potem tečem naprej in nazaj na glavno cesto ... tam bo pa moral kje kdo biti, kakšen človek ... ali avto ... ali kdorkoli pač ...

Ozrem se ... Razdalja je večja!!!

Zavijem na pokopališče, se hitro sezujem, da sem bolj tiha, in tečem s čevlji v rokah naprej. Zginem za mrliško vežico. Ne upam se ustaviti. Sklonjena tečem naprej ... že sem zunaj pokopališča in pred našo hišo gori luč ... pa zakaj, le kdo jo je prižgal, nikoli ne gori luč tukaj!!! ...

Previdno se zmuznem v hišo, zarigljam vrata, se naslonim nanje ... diham, diham ... Z razbijajočim srcem grem gor, skozi okno previdno pogledam proti pokopališču ...

Slikce so z Mosta na Soči.

Svečke spokojno gorijo, mir je povsod ... Moškega ni nikjer ...

Me je rešil tek? Me je rešilo pokopališče? Me je rešila polnočna ura?

Trepetaje odklenem vrata stanovanja ... in se grem stisnit k možu ...

(Več dni, ko grem iz hiše, komaj upam ven, pogledam za vsak vogal ...)